KARAVANŠKI IZZIV

VALVASORJEV DOM

Planinski dom ( upravlja PD Radovljica ) se nahaja pod Stolom, najvišjim vrhom Karavank. Dom, do katerega se lahko pripeljemo tudi z avtom, je izhodišče mnogih tur kot tudi cilj ture, posebno kolesarske. Dom je tudi kontrolna točka trans-karavanke. To je bil eden izmed ciljev te kolesarske ture, drugi pa je bil Zabreška planina, ki nudi razglede daleč v blejski kot. Iz Bleda peljemo po severni obvoznici proti Zasipu, kjer zavijemo v Piškovco, kjer se spustimo do Save in nato dvignemo v Breg, Prečkamo magistralno cesto v in v Žirovnici zavijemo proti Završnici. Pod želežniškim viaduktom se usmerimo v strm breg in peljemo do parkirišča ob jezeru, kjer zavijemo na makadamsko cesto, ki vodi do doma. Cesta je za avtomobile plačljiva. Pri spustu od doma po nekaj sto metrih zavijemo levo proti Zabreški planini, ki jo dosežemo po prečenju nekaj pašnikov.

Camino de Santiago s kolesom

Že več kot tisoč let popotniki z vseh koncev Evrope kot tudi ostalega sveta potujejo v Santiago de Compostela, kjer je zaključek znamenitih poti Caminos de Santiago ali Jakobovih poti, ki se raztezajo po celi Španiji in tudi Evropi. Nekateri iz verskih, drugi iz kulturnozgodovinskih in tretji iz duhovnih ali rekreativnih razlogov prepotujejo večji del severne Španije in se tam srečajo z bogato dediščino, ki so jo na tem delu Pirenejskega polotoka ustvarjala številna ljudstva. Skrivnostna Baskija z mondenim letoviščem San Sebastián in prestolnico Bilbao ponuja prav posebno doživetje. Stare prestolnice srednjeveških kraljestev Valladolid, Burgos in León krasijo velikanske katedrale in številne cerkve kot simbol tesne povezanosti med cerkveno in posvetno oblastjo. Bogata notranjost katedral nas popelje v čas rekonkviste in junaških zmag bojevitega Cida. Kot moderni popotnik – bicigrino ( romar na kolesu) sem tudi sam vrhunec poti doživel v mestu Santiago de Compostela, ki je s svojimi sijajnimi spomeniki živa priča španske zgodovine arhitekture.

Včasih se najdeš sredi ničesar in sredi ničesar najdeš sebe!

Caminos de Santiago

Leta 2015 je Unesco odobril razširitev Camino de Santiago v Španiji na “Caminos de Santiago de Compostela: Camino Francés in Caminos del Norte de España”,

Več o potovanju po severni Španiji , njenih prestolnicah je/bo v blogu Španija northe. Pred potjo sva z ženo naredila načrt ogledov, rezervirala hotele in hostle in zbrala čimveč informacij. Sam pa sem naredil načrt za kolesarjenje po Camino Frances od Ponferade do Santiaga.

Najbolj priljubljena pot (na kateri je sredi poletja velika gneča) je  Camino Francés, ki se razteza od St. Jean-Pied-du-Port blizu Biarritza v Franciji do Santiaga v Španiji. Camino Frances ima skupno razdaljo 760 do 780 km. Začne se v Saint Jean Pied de Port in v občini Roncesvalles v Navarri.

Obstajajo tudi posamezne veje Camina, kot na primer Gorenjska veja

Santiago de Compostela je končna točka velike mreže starodavnih romarskih poti, ki se raztezajo po Evropi in se končajo pri grobu sv. Jakoba v Santiagu de Compostela. To znamenito romarsko mesto na severozahodu Španije je postalo simbol v boju španskih kristjanov proti islamu. Konec 10. stoletja so ga muslimani uničili, v naslednjem stoletju pa je bil v celoti obnovljen.

Čeprav je končni cilj Camino de Santiago, kjer je grob oziroma so pokopani ostanki apostola Jakoba, se lahko začne romanje s katere koli točke poti in smeri. Vsak romar izbere izhodišče glede na čas, ki ga ima oziroma glede na fizično zmogljivost.

Najkrajša razdalja za certifikat Camino de Santiago je 100 km za peš in 200 km za kolo. V primeru Francoske poti je to:

Camino Frances

Pot Camino de Santiago Frances

https://santiagoways.com/es/camino-de-santiago/camino-frances/#Mapa_Camino_de_Santiago_Frances
Mapa del Camino de Santiago Francés

https://santiagoways.com/es/camino-de-santiago/camino-frances/#Mapa_Camino_de_Santiago_Frances

Ima skupni vzpon 3000 metrov in na mnogih njegovih etapah najdemo visokogorske prelaze. Te informacije so še posebej pomembne za romarje, ki želijo opraviti Camino de Santiago s kolesom, saj bo pred tem potreben trening.

Čeprav za Camino ni potrebno uporabljati sled (gpx), saj so oznake ( puščice, školjke, napisi, kolesa) tako na stebrih , tablah, hišah, itd. tako za peš kot za kolo. Camino Frances, ki gre po asfaltni cesti, lahko shranite sled tukaj .

Zgodovina poti Camino de Santiago Frances

Pot Camino Frances je nastala v obdobju, ki ga poznamo kot zgodnji srednji vek. Natančneje, med 9. in 10. stoletjem. V spomin na benediktinske menihe in duhovnike, ki so se od leta 836 udeleževali romanja in naredili prehod skozi gore (San Roque ) je v vasi O Cebreiro ob cerkvi spominska plošča z letnico 836.

V spomin Benediktanskim menihom za prehod čez goro, l. 836

Vse se začne z odkritjem groba Kristusovega apostola Jakoba. Očitno naj bi ga po njegovi smrti njegovi učenci preselili iz Jeruzalema na nek sveti kraj v Gliciji. Tako obstaaja več legend o Camino de Santiago.

To je bil začetek romanja, ki ni le zbralo vernikov, ki so želeli v Santiago, ampak tudi simbolizira pokoro ali prizadevanje za izpolnitev obljube, ki so jo dali apostolu.

Najprimernejši čas za na pot

Prednost pomladi je, da nam ponuja čudovite razglede in precej prijazno vreme, ker so mnogi predeli pod vplivom oceanskega podnebja z blagimi temperaturami. Glavna pomanjkljivost pomladi je lahko nestabilno vreme z več dežja

Vreme, ki se lahko glede na statistično povprečje pojavi med potovanjem po severni Španiji vmescu maj: 12-krat dež, 2-krat nevihta, 1-krat megla.

Tipično (običajno) vreme v severni Španiji v maju.

Povprečna najvišja temperatura v severni Španiji maja je 21,5 ℃. Povprečna najnižja temperatura je 10,8 ℃. V začetku maja lahko pričakujete nižje temperature, povprečna najvišja temperatura je okoli 19,65 ℃. Pomembno je vedeti, da se lahko vreme na različnih nadmorskih višinah bistveno razlikuje, še posebej v gorah. Dolžina dneva na začetku meseca maja je približno 14 ur in 5 minut, sredi meseca 14:41 in na koncu meseca 15:07.

Nasveti za na pot po Camino de Santiago

Če imate na voljo samo en teden in želite pridobiti Compostela romarsko potrdilo , vam priporočam, da izberete zadnjih 100 km ali 200 km (s kolesom) katere koli uradne ali popularne poti Camino de Santiago: francoski Camino, portugalski Camino, angleški Camino ali primitivni Camino. Izberite eno ali drugo pot Camino de Santiago, odvisno od vaše telesne pripravljenosti in starosti. Za hojo po Camino de Santiago morate biti pripravljeni na izziv. Če razmišljate o nošenju nahrbtnika med hojo, ta ne sme presegati 10 % vaše teže (kar pomeni, da boste morali veliko stvari pustiti doma). Če nameravate uporabljati transport prtljage, vaša prtljaga med sprehodom ne bo z vami in boste hodili z majhno torbo samo z osnovnimi stvarmi. Glavni nasvet za Camino de Santiago je: nosite dobro uhojene svoje pohodne čevlje! Vremenske razmere v severni Španiji (zlasti v regiji Galicija) so ponavadi precej nestabilne. Dežni plašč je obvezen. Tudi v najbolj vročih mesecih, kot je avgust, obstajajo možnosti za dež. Lahek dežni plašč je mogoče enostavno shraniti v nahrbtnik Bicigrini ( romarji na kolesu) pa naj si ne naložijo predolge etape s prezahtevnimi vzponi.

Prektični nasveti

Nasveti na poti

  • Pred odhodom si oglejte vremensko napoved.
  • V nahrbtniku ponesite prigrizek  in osvežilni napitek (Francoski Camino je dobro opremljen glede zmogljivosti na poti (albergue, rastavracije, bari, hoteli, hostli), kar ne velja za ostale.
  • Camino de Santiago ni dirka. Vzemite si čas, bodite romar neobremenjen s hitrostjo.
  • Bicigrino mora imeti še opremo za kolo: rezevrno zračnico, tlačilko, komplet za menjavo zračnice in za popravilo verige, olje za verigo, Najem kolesa ponavadi to vključuje.
  • Bicigrino mora pred vsako etapo pregledati kolo .

Izračun časa za etapo na Caminu .

Prenočišče (Albergos) na Caminu.

CERTIFIKAT COMPOSTELA

Če želite prejeti Compostela potrdilo, morate prehoditi vsaj zadnjih 100 km katere koli od poti Camino de Santiago z žigi na “romarskem potnem listu “(2 Eur), ki to dokazujejo.

Za Camino de Santiago s kolesom je potrebno kolesariti vsaj zadnjih 200 km po kateri koli uradni poti Caminos de Santiago in kot dokaz imeti vsaj 2 žiga na etapo na romarskem potnem listu .

Romarsko izkaznico pridobite v romarski, informacijski ali turistični pisarni, albergu, hotelu hostlu ali mestni hiši na izhodišču (če je v malo večjem kraju). Pečat v svoj romarski potni list lahko vtisnete na poti v cerkvah, hotelih, restavracijah, turističnih uradih, ‘albergih’ in celo v trgovinah z živili ob vašem postanku na poti. To morate storiti vsaj dvakrat na dan. Samo recite “sejo i firma” (sello y firma ).

ROMARSKA SPREJEMNA PISARNA

Naslov je: Rúa Carretas, nº33, 15705 Santiago de Compostela, A Coruña – ESPAÑA, Tel.: +34 981 568 846, oficinadelperegrino@catedraldesantiago.es. Najdete jo, če greste čez trg mimo katedrale Santiago de Compostela in po stopnicah navzdol mimo hotela in na koncu stopnic zavijete desno in do konca ulice. Potrebno je izpolniti podatke v njihovi aplikaciji ali na papirju, pridobiti številko in počakati, da pokličejo številko.

Priprave

Kolo sem rezerviral v agenciji iz Santiaga. Poleg kolesa je bil komplet za menjavo zračnice in poravilo verige, tlačilka, rezervna zračnica in bidon. Doplačilo za čelado je bilo 3 Eur/dan. Cena za kolo je bila 20 Eur/dan in dostava 32 Eur ne glede na mesto dostave. Torbo za kolo sem imel svojo. Za kolesarjenje sem imel oz. sem si rezerviral 3 dni, za kolikor sem prekinili skupno potovanje. Tako je prišla v poštev najkrajša varianta v dolžini 215 km: Camino de Santiago iz Ponferrade. Prvotni načrt iz 4 dni sem skrajšal na tri dni:

  • 2.5.2022, Ponferrada, prihod popoldne in namestitev v hostal RIO SELMO tik ob poti, Ogled: Castilio de los templarios
  • 3.5.2022, Ponferrada – O Cabreiro – Tricastela , etapa: 75 km, ogled vasi O Cabreiro,
  • 4.5.22, Tricastela – Sarria – Palais de Rei ( prihod 4.5.22) , etapa: 75 km ,
  • 5.5.22, Palais de Rei – Santiago de Compostela, 67km , prihod popoldne in vrnitev kolesa.
4 Etape po 50 km, sem združil v 3

Na spletu lahko najdete številne opise etap iz različnih začetnih mest, dostopnih z avtobusom, vlakom ali letalom: na primer iz Leona.

Kaj je za videti v Ponferrada?

Ime je iz iz latinščine : Pons Ferrata, železni most.

Je mesto v severozahodni Španiji in tudi ena izmed glavnih postaj na romarski poti Camino Frances. Glavna znamenitost je odlično ohranjen grad Los Templarios, ki je obdan z jarkom , ima dvižni most ter hrani knjižnico vitezov templjarjev. V “Castillo de los Templarios” je prost vstop v sredo, in popust za romarje z “romarskim potnim listom”.

Muzej El Bierzo spremlja lokalno zgodovino z eksponati, vključno s paleolitskimi in srednjeveškimi artefakti. “Museo de El Bierzo” ponuja popolno potovanje skozi zgodovino Ponferrade in El Bierza s široko paleto različnih eksponatov.

Basílica Nuestra Señora de la Encina je renesančna cerkev z zvonikom iz 17. stoletja.

Zanimivi so še muzeji : Museo de la Radio, Museo del Ferrocarril, Museo de El Bierzo, Museo de la Energía.

Najin sprehod po Ponferradi je bil kratek: mimo Torre del Reloj in okoli gradu. Ker je bil 2. maja še praznik (prenos zaradi 1. maja v nedeljo) so grad zaprli že ob 14h.

Torre del Reloj
Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je 20220502_160946203-scaled.jpg
Castillo de Los Templarios

Mozarabska cerkev Santiago de Peñalba se nahaja v vasi s tem imenom, 15 km od Ponferrade v Valle del Silencio (Dolina tišine) v regiji El Bierzo,  Mozarabska cerkev (v stilu Mozarabica) je edini ostanek samostana iz 9. stoletja, ki ga je ustanovil San Genadio.

Las Médulas

Las Médulas se nahaja približno 25 km od Ponferrade. V Las Médulas, ki je razglašen za območje svetovne dediščine, so bili rudniki, kjer so Rimljani pridobivali zlato s postopkom »montium ruin« v 1. in 2. stoletju in so ga pošiljali neposredno v Rim.

Kaj je za videti v Palais de Rei ?

Zgodovina Palas de Rei je tesno povezana z vojaško zgodovino teh krajev in ohranja številne arheološke ostanke (dolmene in utrdbe) iz oddaljenega naselja. Po izročilu je mesto dobilo ime “Pallatium regis” po palači vizigotskega kralja Witize, ki je vladal med letoma 702 in 710.

Kaj je za videti v O Cebreiro?

Francoska pot  svetega Jakoba  vstopi v provinco Galicijo iz province Leon in poteka skozi vas O Cebreiro. Muzejska vas O Cebreiro je zagotovo ena najpomembnejših točk na Camino de Santiago in province Galica. Cerkev Santa María a Real v tej vasi namreč ni le najstarejša na celotnem Camino Frances, ampak je znana tudi kot kraj, kjer je shranjen sveti gral O Cebreira – to je pehar in sveta hostija. V O Cebreiru je obvezen obisk predromanske cerkve, najstarejše ohranjene in popolnoma ohranjene na romarski poti v Santiago de Compostela, ki vsebuje sveti gral.

Ta kraj je bil naseljen že od antičnih časov in ta majhna vasica na 1293 metrih na vrhu prelaza Cebreiro v Galiciji dolguje svojo slavo romarski poti in evharističnemu čudežu, ki se je tukaj zgodil v 14. stoletju. Sedanja cerkev je bila obnovljena v letih 1965-1971 na temeljih predromanske cerkve, odkrite pod vaškimi ulicami leta 1962. Kelih je celo vključen v grb Galicije.

Grb Galicije in cerkev Santa Maria la Real

Santiago de Compostela

Santiago de Compostela je glavno mesto severozahodne španske regije Galicija. Znan je kot cilj romarske poti Camino de Santiago in domnevno pokopališče svetopisemskega apostola svetega Jakoba. Njegovi posmrtni ostanki domnevno ležijo v katedrali Santiago de Compostela, posvečeni leta 1211, katere dovršeno izklesane kamnite fasade se odpirajo na mogočne trge znotraj srednjeveškega obzidja starega mesta. To znamenito romarsko mesto na severozahodu Španije je postalo simbol v boju španskih kristjanov proti islamu. Konec 10. stoletja so jo muslimani uničili, v naslednjem stoletju pa je bilo v celoti obnovljeno.

Catedral de Santiago de Compostela agosto 2018 (cropped).jpg

Kaj je za videti v Santiagu de Compostela ?

  • Muzej katedrale Santiago de Compostela.
  • Muzej Galicijskega naroda. Muzej, ki se nahaja v starem samostanu Santo Domingo de Bonaval, je bil ustanovljen leta 1976.
  • Hiša Casa do Cabildo. Je blizu avtobusne postaje. Vstop je prost. Njen glavni namen je polepšati trg Las Platerias v Santiagu.
  • San Lorenzo de Trasouto. Plača San Lorenzo v mestu Santiago je srednjeveški samostan, preurejen v stanovanjsko palačo. Izvira iz 13. stoletja,
  • Galicijski center sodobne umetnosti (Galician Contemporary Art Centre-CGAC). Terase tega edinstvenega muzeja, ki se dvigajo nad mestom ponujajo nekaj najboljših razgledov na zgodovinsko četrt Santiaga de Compostela.
  • Katedrala Santiago de Compostela. Je ena izmed najbolj poznanih v Španiji.
  • Palača Raxoi. Palača Raxoi se nahaja pred katedralo na trgu Plaza del Obradoiro. Leta 1766 je gradnjo naročil nadškof Raxoi.
  • Hostal de los Reyes Católicos. Arhitekturni zaklad, ustvarjen za prenočevanje za romarjev.

1. etapa: Ponferrada – Tricastela

1. etapa: Ponferrrada – Tricastela

Shrani sled (gpx, začetek po cesti , nato po Caminu, desni klik na sled in izberi : save link as…).

Total distance: 62.08 km
Total climbing: 1054 m
Total descent: -332 m

Fotogalerija 1. etape

Startal sem ob 9h po zajtrku. Zavil sem na Rua Cemino de Santiago in vozil po cesti do Camponayara, čeprav je bolje po caminu. Za začetek in zaradi dolge etape sem tako pridobil nekaj časa. Nato pa sem vozil vse do Tricastela po Camino. Določeni odseki , ki so namenjeni kolesarjem so po asfaltnih cestah. Pot se vije čez zanimive kraje in zgodovinska mesta.

  • Cacabelos. Najstarejši podatki o naselbini segajo v paleolitik, o čemer pričajo litični artefakti, najdeni na terasah jame,
  • Villa Franco del Bierzo: Villa Franco del Bierzo je naselje in občina v provinci León, Kastilija in León. Prve človeške naselbine na tem območju segajo v neolitsko dobo, medtem ko so bili Keltiberi prvi zgodovinsko poznani tukaj živeči ljudje. Živeli so v Bergidumu, kasneje znanem kot Bergidum Flavium po rimskem osvajanju. Bierzo je španska zaščitena označba porekla (DOP) za vina, ki se nahajajo na severozahodu province León in Kastilija.
preregrino

Ob poti nas stalno spremljajo figure neuničljivih peregrinos-ov iz kamna ali kovine.

Ta etapa je imela najvišji vzpon na 1302 m visoko vas O Cebreiro. Vzpon se pri začne Las Harreias , 44 km od Ponferade. Kmalu za La Faba ( fižol ), se odcepi pot za kolesarski kamino po cesti: vendar naj bi bila zaprta po besedah domačinke. Tako da sem se vrnil nekaj km nazaj do odcepa in nadaljeval po peš poti. Čeprav je bilo proti koncu na tabil samo še 4km do O Cebreiro , se je porivanje kolesa v breg vleklo slabo uro. Zato pa je bila nagrada večja: lep sprejem v vasi in kosilo z ženo. V hiši iz kamna in kriti s slamo (kot vse hiše) je bila tudi trgovina domače obrti in tipčnih spominkov: keltski obeski, amuleti, keltski simboli, keramični, srebrni, bronasti, železni spominki, nakit, prstani, uhani, obeski, zapestnice in klicalci angelov. V spomin na benediktinske menihe in duhovnike, ki so se od leta 836 udeleževali romanja in naredili tukaj prehod čezi te gore stoji ob cerkvi spomiska plošča. Ob cerkvi je še spomenik Elías-u Valiña Sampedro, ki je bil ena najpomembnejših osebnosti pri oživitvi sodobnega romanja v Santiago. Pri kosilu je obvezen dodatek steklenica vino tinto. Potem je sledil še spust v Tricastela.

2. etapa: Tricastela – Palas de Rei

Tudi ta etapa je bila dolga okoli 75 km. Za kolesarjenje po Camino gpx sled ni potrebna. Koristna je za vožnjo po asfaltnih cestah, kar pa bolj spominja na tekmo kot na Camino. Vedno sem se držal kolesarskih oznak za Camino. Pri dolgih spustih in gneči na Caminu pa sem zavil na “carretero”, če bilo možno.

2. etapa: Tricastela – Palas de rei

Odločil sem se za daljšo varianto ( +10km) z ogledom samostana Samos in postankom za rogljiček in kavo. Samostan je za ogled odprt po 11h, tako da sem si ga ogledal samo od zunaj.

Monasterio Samos

Naslednji večji postanek je bil v Sarria, ki je z okoli 13000 prebivalci eno večjih mest na Caminu. Za Sarrio so značilne predvsem cerkve, ki so bistvene za Jakobovo pot. Sem spada zgodnjegotska cerkev O Salvador iz 13. stoletja, ki se nahaja na Rúa Maior. Iz Sarrie starta veliko mladih, predvsem šolarjev, ki si tako pridobijo romarsko potrdilo. Zato so od tu naprej skupine pohodnikov večje. Iz nenavadne ulice rúa Maior je mogoče videti edini stolp, ki je ostal od srednjeveške trdnjave, ki pripada mestu, imenovanem trdnjava Sarria. Sarria ima tudi odlične povezave z ostalimi mesti z vlakom.

Naslednje zanimivo mesto je Portomarín, ki je bilo zgrajeno ob rimskem mostu čez reko Minho in obnovljeno v srednjem veku. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so reko Miño zajezili, da bi ustvarili rezervoar Belesar, s čimer so staro vas Portomarín potopili. V letnih časih, ko je nizek nivo jezu, so še vedno vidni ostanki starodavnih zgradb, obala in stari most. Kolesarski Camino zavije na glavno cesto pred vstopom v mesto. Portomarin oz. most čez reko je najnižja točka te etape, 349m, natop pa sledi vzpon mimo župnijske cerkve v Castromaior (pomenovan po hribu v bližini El Castro oz. utrdbi na hribu). Castro pomeni utrdba (seznam utrdb v Galiciji). Seledi še vzpom mimo O Alto do Hospital do Ventas de Naron, nato pa manjši spust do Palas de Rei. Tako kot v vseh manjših mestih se tudi tu zmanjšuje št. prebivalcev (13192 v l. 1930 in 3226 v l. 2020)

Fotogalerija 2. etape

Total distance: 66.31 km
Total climbing: 767 m
Total descent: -870 m

Shrani gpx datoteko (desni klik, save as ..) : trecastela-palsderei.gpx

3. etapa: Palas de Rei – Santiago de Compostela

foto gps sledi
foto gps sledi

Start naj bil kot običajno ob 9h. Vendar ob jutranjem hitenju ob pakiranju sem pustil del opreme in ključe od hostla na recepciji, ko sem šel po kolo v garažo. Na srečo je imel hostel “kaselc” na šifro z rezervnim ključem. Tako da sem to lahko uredil po telefonu.

Čeprav naj bila etapa krajša od predhodnih, se je izkazala za enako dolgo. Vzrok je bil, ker sem vozil po kolesarskih oznakah, ki vodijo proti Touro. Vendar pa sem si zato ogledal Castillo de Pombre od zunaj. Ta veličasten grad v gotskem slogu, zgrajen v 14. stoletju, je najboljši primer vojaške arhitekture v Galiciji in eden redkih, ki je ostal po uporu Irmandiña. Nekaj časa sem sem porabil za ta ovinek in vrnitev na Camino.

Tradicija pravi, da so romarji v mestu Preguntonio – mesto spraševanja, vedno spraševali, kje se gre v Santiago. Zato tu odkrijemo zgodovinske poti do Compostele, polne legend in spektakularnih pokrajin, ki še vedno ohranja bistvo Camino de Santiago.
Pot poteka skozi travnike, hraste in kostanje, ki obkrožajo vasi in kjer se izmenjujejo ozke ceste z malo prometa s starimi potemi, ki so zanimiva dediščina. Ta odsek je povezan s pomenom, ki ga je imela ta pot že dolgo preden je bila zgrajena katedrala v Santiagu in spominja na rimsko cesto 19 (via Romana 19).

nasadi eukaliptusa

Poleg avtohtonih dreves so tu veliki nasadi eukaliptusa , ki so značilni za Galicijo. Plantaže eukaliptusa so nasadili po vojni zaradi hitre rasti in profita. Vendar prostovoljci eukaliptuse tudi odstranjujejo, tako da odstranijo drevesno skorjo pri zemlji To naj bi omogočilo rast lokalnih drevesnih vrst in pripomoglo k biodiverzifikaciji in zaščiti vasi pred požari v naravi, ki so tukaj vse večja skrb. Čeprav je Galicija najbolj vlažna regija v Španiji je tu je izbruhnilo skoraj 40 odstotkov požarov v državi med letoma 2001 in 2015.

“c.(amino) complementario” je oznaka za komplementarne poti oziroma poti z zgodovinskimi sledmi, ki so pojasnjene takole: “To so poti, ki romarjem omogočajo dostop do pomembnih krajev, izgubljene poti na poti, od katerih sta dve sledi še ohranjeni.”

Sledilo je še kolesarjenje po mestnih ulicah polnih peregrinosov, od katerih je večina iskala najkrajšo pot do katedrale in romarskega urada.

Zadnji del Camina je bolj živahen, saj je romarjev in tudi restavracij vedno več. Vendar je bil “Menu del dia” še vedno v večini restavracij samo do 16 h ali pa nezanimiv. Zato pa me je pa čakala “ensalada mixta e jamon” v apartmaju. Vrnil sem še kolo v agencijo, ostalo pa je počakalo do naslednjega dne.

Na cilju na trgu Obradoiro pred katedralo Santiago de Compostela, ena izmed 10 naj znamenitejših v Španiji.

Fotogalerija 3. etape

Total distance: 77.12 km
Total climbing: 1359 m
Total descent: -1658 m

Shrani gpx datoteko (desni klik, save es ..): palasderei-santiago.gpx

Certifikati

Rodica

Je 1966 m visoka gora v Spodnjih Bohinjskih gorah. Z vrha je lep pogled na Julijske Alpe in Škofjeloško in Cerkljansko hribovje. V zimskem času je zelo priljubljena med turnimi smučarji.

Dostop

Za naseljem Laški Rovt (table TNP) se v levo odcepi cesta, ki vodi proti izhodiščem na Rodico, planino Suho, Šijo, Vogel… in tabornemu prostoru Laški Rovt. Makadamska cesta kmalu preide v gozd kjer se vzpne taborniškega prostora, nato pa se še nekaj kilometrov razmeroma strmo vzpenja. Po nekaj manj kot 6,5 km vožnje po makadamu pridemo poleti do nekoliko večjega križišča, kjer se v desno odcepi cesta proti planini Storeča raven (izhodišče poti na Vogel). Tu nadaljujemo naravnost in po približno 50 m nadaljnje vožnje prispemo do levega ovinka, kjer je izhodišče poti proti planini Suhi. Parkiramo na primernem mestu ob cest. Pozimi pa ob prvem snegu parkiramo ali nadaljujemo po spluženi cesti.
Pozimi posebno priljubljen. dostop je iz Ski hotel Vogel – Rodica, cca 3 h, Ostali dostopi so še:

  • Ribčev Laz – Rodica (preko sedla Čez Suho) 4 h 15 min in
  • Ribčev Laz – Rodica (čez Lepo Suho) 4h

Turni smuk

Z avtom smo po spluženi zglajeni cesti pririnili 700 nm visoko. Nadaljevali smo na smučeh po zasneženi cesti. Ko smo zavili s ceste na pot je pa bilo puhca vedno več. Potegnjena je bila špura do Suhe . Le eno prečko v strmem delu je bilo lažje brez smuči. Na Suhi je malo pihalo, zato se nismo posončili. Nadaljevali smo peš skozi žleb, kjer je bil sredini pršič, na robu pa pomrznjen sneg. V konti na vrhu žleba je bila ledena skorja. Naslednji vzpon je trd sneg po katerem smo spet peš prišli v dolino pod Rodico. Najprej je bilo spet ledeno, potem pa nekaj napihanega snega, ki se je končal na sedlu med obema Rodicama. Na vrh Rodice smo odšli peš na derezah. Smučanje je bilo v redu. Najboljša je bila smuka skozi žleb in do Suhe ter skozi gozd po pršiču do ceste in še smuk do avta.

Kačji rob

Kačji rob ni tako obiskan kot so pokljuški vrhovi. Čeprav je eden krajših turnosmučarskih ciljev na Pokljuki, pa ob dovolj visoki snežni odeji nudi odlično smuko v zavetju grebena na severni strani . Ker koristim brezplačne avtobusne ture v blejskem in bohinjskem kotu, je prvo ura in nato špura. Ura je bila ravno prav zgodnja, da sem še ujel Ažmija in Marjano, ki sta odhitela proti Debelm vrhu. Na smučišču pod Viševnikom so bile temperature že pomladanske in so omogočale lepo sončenje čisto do Kačjega roba ob lep potegnjeni špuri . Ta se je nadaljevala proti Viševniku, druga pa proti Srenjskemu prevalu. Sam pa sem odsmučal direktno pod greben in ob grebenu proti Kucmanovim kontam. Nižje in v gozdu pa so bile razmere slabše zaradi vse bolj južnega snega.

Lackenspitze 2459m

Je pozimi ob dobrih snežnih in vremeskih razmerah obiskan turnosmučarski cilj.
Strmo vršno pobočje zahteva previdnost in zadnje metre do vrha je treba premagati peš.

Pot oz. gaz gre od parkirišča čez travnik rahlo navzgor proti zahodu, dokler ne pridemo do gozdne ceste. Po cesti gremo proti jugu in na naslednjem križišču zavijemo desno (na 1300 m). Od tu po gozdni cesti navzgor v več ovinkih do tik pred Untere Neuwirtsalm. Tu je treba zaviti levo (pri 1.480 m ), potem pa po kolovozu do Metzgerhütte (1740 m). Navzgor skozi redek macesnov gozd proti jugu, nato pa se usmerimo proti jugozahodu na približno 1.900 m (preden pridemo do Wildalmsee) kjer prečkamo ravnino. Nazadnje se po nekoliko bolj strmem pobočju pot dvigne do sedla med Rosskogel in Grubachspitze (cca. 2050 m). Tu zagledamo vrh in tudi potek naše poti. V sedlu je tudi Krauthacklhütte (lovska koča). S sedla zavijemo na pobočju v levo, kolikor je mogoče na isti višini prečkamo do plazovišča z ogromnimi balvani
Na greben med Lackenspitze in Grubachspitze pridete nekoliko vzhodneje pod Lackenspitze. Tu desno (severozahodno), na grebenu ali tik pod, do vrha Lackenspitze. Običajno je ob nekaj skalah prostor še za nekaj smuči. Sedi zelo strma hoja do vrha Lackenspitze (2459 m).


Sledil sem Alešu, ki je imel sled na telefonu in orientacijo že v glavi. Zjutraj ob prihodu je bilo v Twengu -18°C in brez vetra. Kmalu se je na soncu prijetno ogrelo. Imela sva super razmere in po dobrih 3 urah sva pridrsala do grebena 10m pod vrhom. Zadnji metri so bili brez cepina po suhi zmrznjeni travi in ledu adrenalinski, vendar je šlo gor in dol. Smučanje je bilo odlično, pršič razen na ravnini po vršno strmino je bilo malo poledenelo. Je pa bila kar dolga tura – skupaj 6 ur. Čudovita slikovita smučarska tura iz Twenga!

Pot kulturne in tehnične dediščine Žirovnica

Pot kulturne dediščine Žirovnica lahko povežemo še s tehnično dediščino, če obiščemo tehnični muzej Završnica.

Tehnična dediščina

Tehnični muzej Završnica (The Završnica technical museum) , nekoč HE Završnica, je bila prva slovenska javna elektrarna. Graditi so jo pričeli leta 1911 in 25. februarja 1915 je prvič oddala električno energijo v omrežje. Elektrarna je neprekinjeno delovala 90 let. Po njeni zaustavitvi so objekt in naprave obnovile in kot spomenik tehniške kulture. Vlogo proizvodnje električne energije je prevzela Hidroelektrarna Moste, prva elektrarna na reki Savi, ki izkorišča tudi vodno zajetje nekdanje HE Završnica. Ogled obeh elektrarn je mogoč v spremstvu strokovnega vodnika

Mi smo se povzpeli do vodostana nad Žirovnico. Skozi tunel, ki je v višini vodostana, smo se sprehodili še na drugo stran grebena Rebro nad dolino Završnice.

Vodostan (https://mapio.net/images-p/19280862.jpg))

Vodostan v Rebru nad Žirovnico z zanimivim in od daleč opaznim pročeljem, je bil zgrajen leta 1914 za oskrbo HE Završnica in kasneje HE Moste. V 16 metrov visok železobetonski vodni zadrževalnik voda priteka iz jezera v Završnici in odteka po 900 m dolgi cevi v strojnico elektrarne. Vodostan je odlična razgledna točka.

Od vodostana se odcepi levo pot do tunela ki pelje na drugo stran grebena nad Završnico. Lepa razgledna točka je tudi skala Gadova peč ob poti na sv. Lovrenc. Nudi lep razgled na omenjene vasi in na hribe Mežakljo, Hom in Vrše nad Blejsko Dobravo (na drugi strani avtoceste). Nad Gadovo pečjo je pot na greben Rebro, od koder se lahko spustimo v Završnico ali pa nadaljujemo desno po grebenu na Brin.

Pot levo po grebenu v smeri vodostana je grebenska pot in je zelo izpostavljena, ni zavarovana in je delno plezalna. Nad vodostanom sem se spustil na pot, ki gre proti tunelu, zavil levo proti vodostanu in po stopnicah do travnikov. Tu sem zavil levo na pot čez travnike in se spustil v Selo. Na glavni cesti sem nadaljeval mimo šole po smernih tablah čez Zabreznico in Breznico proti spominskemu čebelnjaku Antona Janše. Potem smo se še sprehodili v Doslovče in se vrnili čez polje.

Kulturna dediščina

Zemljevid poti (https://visitzirovnica.si/pot-kulturne-dediscine-zirovnica)

Pot kulturne dediščine Žirovnica je tematska pot, ki povezuje kulturno-zgodovinske spomenike v vaseh pod Stolom:  Vrba ( Prešernova rojstna hiša), Žirovnica (rojstna hiša Matije Čopa ) , Breznica (spominski čebelnjak Antona Janše) , Doslovče (rojstna hiša pisatelja Frana Saleškega Finžgarja), in Rodine (rojstna hiša pisatelja  Janeza Jalna ).

Radstadt

Radstadt je bil naš smučarski cilj za to zimo. Aleš je kot vedno do sedaj pripravil predloge. Nakar smo se prešteli in se odločili za Radstadt. Napoved vremena po Bergfexu je: vse dni oblačno in sobota 22 cm, nedelja 16 cm, ponedeljek 5 cm, torek 5 cm, sreda 0 cm, četrtek 5 cm… Naša koča je bila :Ferienhaus Schober Höggenstraße 42A-5550 Radstadt. Lokacija je bila odlična, 100 m od vlečnice in malo več do gondole. Povezava je bila z Altenmarkt-om in sskibusom do Zauchensee-a. Vmes je bilo tudi nekaj sonca. Difuzna svetloba pa me je zapeljala v sredo v luknjo, tako da sem en dan počival in se v zdravil v termah.

Možic s kolesaom

Možic je 1602 m visok vrh, zahodno od Soriške planine. Na vrha se nahaja star vojaški bunker z železno kupolo na kateri je napisano ime vrha z višino. Z vrha se odprejo lepi pogledi na verigo Spodnjih Bohinjskih gora, Triglav , del Karavank, Ratitovec in Porezen.

 Dostop je iz bohinjske ali škofjeloške smeri. V Bohinjski Bistrici nadaljujemo levo v smeri Soriške planine. Tej cesti nato sledimo do velikega parkirišča v bližini smučarskega centra Soriška planina. Iz Železnikov se peljemo proti Podbrdu, kjer nas oznake za Soriško planino usmerijo na vzpenjajočo cesto. Tej cesti nato sledimo do velikega parkirišča na Bohinjskem sedlu ob vznožju smučišča Soriška planina.

Možic peš

S parkirišča na Bohinjskem sedlu se usmerimo v smeri Litostrojske koče na Soriški planini.
Od koče nadaljujemo po markirani poti naravnost navzgor do razpotja, kjer se pot razcepi : desno proti Možicu, naravnost v smeri Lajnarja. Desno pot sledi cesti (pozimi zasuta), ki nas pripelje do nekdanje kasarne i na Slatnik

Naravnost se pot nekoliko strmeje vzpenja proti sedlu med Lajnarjem na levi in Malim Slatnikom na desni. Nadaljujemo desno (levo Lajnar) v smeri Slatnika po markirani poti, ki preide na primorsko stran grebena . Sledi rahel vzpon po razgledni mulatjeri, nato pa nas pot pripelje na preval med Mali in Veliki Slatnik.

Možic s smučmi

Nad staro vojaško kasarno nadaljujemo rahlo levo, ter nekoliko navzdol (bolj levo vrh Slatnika) po poti, ki se spušča proti manjšemu sedelu in naslednjemu razpotju.
Nadaljujemo naravnost (levo navzdol Šavnik) po stari vojaški mulatjeri vse do vrha Možica,

V tirno avtobusni turi sem bolj sledil uri kot špuri, saj je bila vezana na logistiko javnega transporta. Štartal sem na ŽP Bled-Jezero in v Bohinjski bistrici nadaljeval z avtbusom na Bohinjsko sedlo. Ob vlečnici in nato desno po cesti sem se mimo karavle povzpel na Možica kot je v opisu. Vse je bilo ledeno, vendar so pivo in okusi škofjeloškega zmehčali današnjo trdoto.

Možic s kolesom

Vzpon na Možica spada med srednje zahteven vzpon. Vendar celotna pot zahteva poleg fizične spretnosti še logistično pripravo in poleg špure se je bilo potrebno držati še ure. Z vlakom iz Bleda v Boh. Bistrico, z avtobusom na Soriško planino in sedežičnico na Lajnar. S koloesom sem se spustil na sedlo pod Slatnikom, kjer se pot odcepi za Podbrdo. Nadaljeval sem po mulatijeri na Možica. Z Možica sem se spuszil in nato povzpel na sedlo med Slatnikoma. Nadaljeval sem po cesti od kasarne do vlečnice in nato po smučišču na na žgance s kilsim mlekom. Sledil je spust po sfaltni cesti do odcepa za Orožnovo kočo. Cesta je konča z obračališčem , zato sem se do smučišča Kobla in po travniku spustil v Ravne. Sledil je še spust do ŽP v Boh. Bistrici.

Pohorska kolesarska transverzala – kolesarjenje po STKP

Slovenska turno kolesarska pot (STKP) vodi tudi čez Pohorje. Pot vodi skozi Maribor , vzpon na mariborsko (ruško ) Pohorje in čer ribniško in slovenjegraško Pohorje (Kope). Kolesarska pot čez Pohorje poteka od vzhoda proti zahodu mimo 10 kontrolnih točk in se razteza se med reko Dravo na severu ter Dravsko-Ptujskim poljem na jugu, na zahodu seže do Dravograda in Slovenj Gradca, na vzhodu do Maribora in na jugu do Oplotnice. V dolžino meri približno 50 km, v širino pa 20 km. Glavni greben teče v smeri vzhod-zahod.

Kolesaril sem v smeri zahod – vzhod in sicer od Vuzenice do Gorišnice. Avto sem parkiral na želežniški postaji Maribor Tezno in s kolesom odpeljal do glavnega kolodvora in nato ob 11h30 z vlakom do Vuzenice.

Vuzenica – Ribniška koča

Total distance: 32.05 km
Max elevation: 1539 m
Min elevation: 323 m
Total climbing: 1534 m
Total descent: -356 m

Od ŽP Vuzenica sem odkolesarli do potoka Crkvenica in naprej po Pohorski cesti. Sledil vzpon do vasi Sveti Primož , mimo pohorske kapele , čez Kugel na Sedovnikov vrh do koče Planinc ( kontrolna točka,žig na koči, med tednom zaprta).
Sledi krajši vzpon do spodnje postaje in koče (odprta terasa ) na smučišču Kaštivnik, ki gre na malo Kopo . Nato sledil dolg vzpon po cesti, kjer sem prečkal smučišče Pungart in po smučišču do Grmovškovega doma (kontrolna točka, žig je v koči oz. za pokritem šankom na terasi) .
Od Grrmovškovega doma se pot dviga po smučišču ob vlečnici Sedlo do gornje postaje vlečnice Pungart na Kopah. Nato sem nadaljujeval smernih tablah do Ribniške koče. Pot je speljana po najlepšem delu Pohorja, kjer razgledi segajo do Pece, Uršlje gore in Kamniško Savinjskih Alp. Do Črnega vrha ( 1543 m) je potrebno iti peš po markiranem odcepu desno.

Ribniška koča – Ruška koča

Po bogatem zajtrku ( zaradi skromne večerje ) sem v jutranji modrini sem odkolesaril mimo smučišč in koče Pesnik (zaprta) proti Rogli in koči na Pesku. Del poti do table za pohorske bisere je odnesla voda, je bilo treba narediti obvoz. Naravne mesreče so se dogajale tudi pred tem . Leta 1964 je vetrolom uničil 84 ha gozda in so ga nato obnavljali do 1972. Pri Mašinžagi (Lovrenško pohorje) je bil že čas počitek in štrudel in nato nadaljevanje mimo smučišča proti Osankarici . V koči na Pesku je komaj je bilo zaradi brezplačne polnilnice e-koles vse polno na terasi. sledil je spust do pogorele koče na Osankarici (kontrolna točka) . V muzejskem delu doma je razstava Partizansko Pohorje. Od muzeja je 20 minut hoje do kraja poslednjega taborišča in zadnje bitke Pohorskega bataljona: Pri treh žebljih . 8. aprila 2021 je Dom na Osankarici prizadel požar, zato je muzej do nadaljnega zaprt.

V bližini doma se nahaja Črno jezero. Čeprav je voda prozorna, ima barvo črnila. Šotna barja z jezerci so lepe naravne znamenitosti Pohorja. Od doma vodijo najprej lesene stopnice in nato lepa gozdna pot. Nato sem odkolesaril mimo slapa Šumnik na Areh do Ruške koče. Ker je koča tudi lepa razgledna in izletniška točka je dobra kulinarična izbira in še posebno srnin golaž .

Total distance: 45.53 km
Max elevation: 1508 m
Min elevation: 885 m
Total climbing: 1226 m
Total descent: -1485 m

Ruška koča – Maribor- Zamušani

To je bil en najlepših spustov z 1000 vm. Od Ruške koče sem odkolesaril mimo stolpa mimo Mariborske koče, kjer je tudi kontrolna točka. Do spodnje postaje gondole je lepa makadamska cesta z veliko ovinki. Paziti je bilo treba na kolesarje, ki vozijo v nasprotni smeri. Dolgo sem se nato zadržal na Lentu pri stari trti (kontrolna točka). Čez čas sem nadaljeval čez mestne trge in na Vodole in Stolni vrh. Etapa pelje skozi gorice v Vinske gorice, Sv. trojico (spomenik generalu Maistru), mimo Dupleka v Sakušak (Puhov muzej ). Ker je bil že večer sem po najkrjši poti odkolesaril v Polenšak(kontrolna točka in na železniško postajo Zamušani.

Total distance: 90.29 km
Max elevation: 1250 m
Min elevation: 209 m
Total climbing: 1761 m
Total descent: -2799 m