Pohorska kolesarska transverzala – kolesarjenje po STKP

Slovenska turno kolesarska pot (STKP) vodi tudi čez Pohorje. Pot vodi skozi Maribor , vzpon na mariborsko (ruško ) Pohorje in čer ribniško in slovenjegraško Pohorje (Kope). Kolesarska pot čez Pohorje poteka od vzhoda proti zahodu mimo 10 kontrolnih točk in se razteza se med reko Dravo na severu ter Dravsko-Ptujskim poljem na jugu, na zahodu seže do Dravograda in Slovenj Gradca, na vzhodu do Maribora in na jugu do Oplotnice. V dolžino meri približno 50 km, v širino pa 20 km. Glavni greben teče v smeri vzhod-zahod.

Kolesaril sem v smeri zahod – vzhod in sicer od Vuzenice do Gorišnice. Avto sem parkiral na želežniški postaji Maribor Tezno in s kolesom odpeljal do glavnega kolodvora in nato ob 11h30 z vlakom do Vuzenice.

Vuzenica – Ribniška koča

Od ŽP Vuzenica sem odkolesarli do potoka Crkvenica in naprej po Pohorski cesti. Sledil vzpon do vasi Sveti Primož , mimo pohorske kapele , čez Kugel na Sedovnikov vrh do koče Planinc ( kontrolna točka,žig na koči, med tednom zaprta).
Sledi krajši vzpon do spodnje postaje in koče (odprta terasa ) na smučišču Kaštivnik, ki gre na malo Kopo . Nato sledil dolg vzpon po cesti, kjer sem prečkal smučišče Pungart in po smučišču do Grmovškovega doma (kontrolna točka, žig je v koči oz. za pokritem šankom na terasi) .
Od Grrmovškovega doma se pot dviga po smučišču ob vlečnici Sedlo do gornje postaje vlečnice Pungart na Kopah. Nato sem nadaljujeval smernih tablah do Ribniške koče. Pot je speljana po najlepšem delu Pohorja, kjer razgledi segajo do Pece, Uršlje gore in Kamniško Savinjskih Alp. Do Črnega vrha ( 1543 m) je potrebno iti peš po markiranem odcepu desno.

Ribniška koča – Ruška koča

Po bogatem zajtrku ( zaradi skromne večerje ) sem v jutranji modrini sem odkolesaril mimo smučišč in koče Pesnik (zaprta) proti Rogli in koči na Pesku. Del poti do table za pohorske bisere je odnesla voda, je bilo treba narediti obvoz. Naravne mesreče so se dogajale tudi pred tem . Leta 1964 je vetrolom uničil 84 ha gozda in so ga nato obnavljali do 1972. Pri Mašinžagi (Lovrenško pohorje) je bil že čas počitek in štrudel in nato nadaljevanje mimo smučišča proti Osankarici . V koči na Pesku je komaj je bilo zaradi brezplačne polnilnice e-koles vse polno na terasi. sledil je spust do pogorele koče na Osankarici (kontrolna točka) . V muzejskem delu doma je razstava Partizansko Pohorje. Od muzeja je 20 minut hoje do kraja poslednjega taborišča in zadnje bitke Pohorskega bataljona: Pri treh žebljih . 8. aprila 2021 je Dom na Osankarici prizadel požar, zato je muzej do nadaljnega zaprt.

V bližini doma se nahaja Črno jezero. Čeprav je voda prozorna, ima barvo črnila. Šotna barja z jezerci so lepe naravne znamenitosti Pohorja. Od doma vodijo najprej lesene stopnice in nato lepa gozdna pot. Nato sem odkolesaril mimo slapa Šumnik na Areh do Ruške koče. Ker je koča tudi lepa razgledna in izletniška točka je dobra kulinarična izbira in še posebno srnin golaž .

Ruška koča – Maribor- Zamušani

To je bil en najlepših spustov z 1000 vm. Od Ruške koče sem odkolesaril mimo stolpa mimo Mariborske koče, kjer je tudi kontrolna točka. Do spodnje postaje gondole je lepa makadamska cesta z veliko ovinki. Paziti je bilo treba na kolesarje, ki vozijo v nasprotni smeri. Dolgo sem se nato zadržal na Lentu pri stari trti (kontrolna točka). Čez čas sem nadaljeval čez mestne trge in na Vodole in Stolni vrh. Etapa pelje skozi gorice v Vinske gorice, Sv. trojico (spomenik generalu Maistru), mimo Dupleka v Sakušak (Puhov muzej ). Ker je bil že večer sem po najkrjši poti odkolesaril v Polenšak(kontrolna točka in na železniško postajo Zamušani.