Kategorija: kolo

Če iščete izziv na Camino de Santiago, izberite Camino del Norte. Čeprav poteka vzdolž severne obale Španije, ni le sprehod po plaži ali kolesarjenje od plaže do plaže. Imeli boste intenzivno kolesarjenje, ko se boste vzpenjali in spuščali čez gore, hribe in skozi eukaliptusove gozdove. Včasih se boste spustili do same obale in se lahko osvežili ali vsaj namočili noge v morju. Pri tem boste obiskali province: Baskija, Kantabrija, Asturia in Galicija. Ker sem tudi sam izbral izziv, bo zaključek lanskega ( dejansko začetek ) Camino Frances na vrsti kasneje.

Tudi vreme je na Camino del Norte zaradi vpliva atlantika zmernejše. Glede na bližino obale lahko pričakujte več deževnih dni. V Galiciji pa so padavine  pogoste skozi vse leto, zlasti pa v jesenskih in zimskih mesecih. 

Camino del Norte ni   najbolj priporočljiva pot za kolesarje, ki nimajo kolesarskih izkušenj. Je druga najtežja pot (prva je seveda Camino Frances) in je sestavljena iz različnih gorskih etap.  Zato je nujno imeti gorsko kolo. Če pa imate namen vrteti pedala samo po “carretera” obloženi s potovalnimi torbami ali brez, pa je cestno kolo prava izbira.

Priporočljive dolžine etap za kolo so od 40 do 70 km. Camino  del Norte  lahko s kolesom opravite v 15 dneh, če ste v dobri formi in ste predhodno trenirali. Od Irún  ( ob  Francoski meji ) do Santiago de Compostela je skupaj 833 km.  Ne  zamenjati z Iruña ( tudi Iruñea ), kar je po baskovsko Pamplona z Iruñ. (baskovsko Irun)

Za moje kolesarjenje sem imel na voljo 8 dni in zato sem dolžino poti skrajšal na 430 km.

Etape 

Moje potovanje s kolesom po Camino del Norte od Ribadesella do Santiaga zajema drugo polovico poti Camino de Santiago del Norte.

1.etapa: Ribadesella-Gijon (17.05.)

Moj Camino sem začel v zelo slikovitem obalnem mestu Ribadesella v Kantabriji, kamor sem prispel zvečer z avtobusom iz Santanderja z vmesno postajo v Llanes. Prva  naloga po prihodu v hostel je bila priprava kolesa in torb. Kolo je bilo v kartonu in je bilo treba priviti pedala, priključiti števec in  pritrditi kolesarsko torbo. Ostalo mi je še nekaj časa za saldice iz lokalne pekarne. 

Večji del sem kolesaril po “carretera” s pogledom na morje, saj se pot vije blizu obale. Na koncu pa sem sledil poti romarjev (prerigrinos). Večje zanimivo mesto na tej etapi je Villaviciosa z zanimivim rezervatom Reserva Natural Parcial Ría de Villaviciosa. Je čudovit naravni prostor, kjer se prepletajo elementi reke in morja.

V Gijon sem prikolesaril ob 16h in ker sem imel prenočišče blizu plaže, sem to izkoristil za kratek skok v morje. Gijon se ponaša z lepimi peščenimi plažami v mestu, tako kot večina obalnih mest.

2.etapa: Gijon-San Esteban (18.05.)

Naslednja etape je bila Gijon-San Esteban de la Pravia. Zahtevnost te etape je poleg vzpona še vožnja skozi Aviles. Ko zapustim še Piedras Blancas se počasi bližam cilju San Esteban de Pravia. San Estaban se nahaja na levem bregu Ría de Pravia ob izliivu reke Nalon v kantabrijsko morje. Očara s svojo pestro zgodovino in lego. Je tipična asturijska vas s starim pristaniščem za pretovarjanje. Na koncu vasi se nad morjem dviga lep razglednik: Mirador del Espiritu Santo . Tu poteka tudi ena najznamenitejših obalnih učnih poti v Evropi: Ruta de los MIradores.

Razglednik je znan tudi iz filma Begin the Beguine, nagrajenega z oskarjem leta 1983.

Sanestaban  je staro pristaniško mesto  ob reki Nalon. 

3. etapa San Eesteban – Luarca (19. 05. )

Dolga je bila 65 km in se je vila praktično ob obali in številnih plažah in končala s kratkim kopanjem v obmorskem mestu Luarca.

To je bila edina etapa, ko je deževalo, čeprav samo na začetku. Statistično spomladi lahko v severni Španiji polovico meseca dežuje, vendar pa je količina padavim majhma. Izkoristil sem to priložnost za testiranje opreme za dež.

Pot gre skozi zanimivo  mesto Cudilero oz. “mesto školjk” .  Bil pa je tudi čas za kosilo in za ploščo morskih sadežev. Vse skupaj (kruh ne računajo) je zneslo 21 Eur. Plošča z morskimi sadeži je priljubljen obrok. Specialnost je tudi kuhan fižol s hobotnico (pasulj s hobotnico).

Vmes me je pritegnila plažaTišina (Playa del Silencia) in je bilo treba zaviti s poti.

Med tem ko je bilo nad morjem in obalo sončno , so se v notranjosti podili temni oblaki.

Proti koncu pot zavije v gozd in nato spet na “carratera”. Romarji so bili redki.

Skozi mesto Luarca teče reka Negro. Vredno ogleda je muzej kalamarov (Museo del calamar gigante). Za to je potrebno več časa.

4. etapa Luarca-Taipia de Casariego (21.05.)

Je bila dolga samo 48 km. Tako je ostalo več časa za užitke na plažah. Najprej sem se spustil do playa del Permenande in zaključil na Playa a Riberia v Taipia

Iz Luarce se asfaltna pot najprej strmo vzpne od morja zahodno nad mestom. Nato gre mimo ostankov Jakobove cerkve, starega vodnjaka in mimo nasada kumar. Ko preči AC se asfaltna pot spremeni v poljsko pot in gozdno pot. Večje mesto na poti je Navia ob reki Navia.

Restavracijo na plaži Permenande so še pripravljali na novo sezono.

Taipia de Casariego je svetovno znano surfarsko in turistično središče. Ta dan Je bila ravno otvoritev sezone surfanja na valovih.

Svet Taipia de Casariego je bil ustanovljen leta 1863, ko se je ločilo več župnijskih svetov. Glavna gonilna sila za ustanovitev novega sveta je bil Fernando Fernández de Casariego, markiz de Casariego. V znak priznanja in hvaležnosti je svet Tapie dopolnil ime mesta z njegovim imenom:  “Tapia de Casariego“.

5. etapa: Taipia-Mondoñedo (22.05.)

Prvi del etape, do mesta Ribadeo, se vije ob Kantabrijskem morju mimo  mnogih peščenih plaž in nato zavije v notranjost v Galicijo.

 Moral sem paziti na surfarje, saj so bili edini turisti v tem času.

Ko sem kolesaril to zadnjo etapo ob morju je bilo vreme oblačno in megleno. Tudi ko sem prečkal most čez reko Eo in prispel v Ribadeo, prvo mesto v Galiciji in kraj ene najbolj znanih španskih plaž: Catedrale, ni bilo dosti lepše. Tako je obisk najbolj poznane španske plaže ostal za naslednjič.

Kapelica in romarska bolnišnica San Lazaro iz l. 1555 je sedaj dediščina Camino del norte.

Pot se nato usmeri v notranjost Galicije, za katero so značilni vzponi in spusti. 

Odkolesaril sem do zaspanega mesta Mondoñedo, stare prestolnice Kraljevine Galicije, kjer sem prespal. Občudovanje njegove veličastne katedrale sem ohranil za naslednjič.

6. etapa: Mondonedo – Parga (22.05.)

Pot se najprej dvigne na 500 m n.v. nato pa kratko spušča in dviga. Kolesaril sem tako po “pista asfaltada”, kot po “carratera”, kot tudi vlekel kolo čez korenine. Od večjih mest sta na poti Abadin in Vilalba. 

Ko Camino prečka “carretero” , sem zavil na “carratero”, kjer srečam osamljenega kolesarja Gianluco.

Skupaj sva kolesarila po “carretera” do odcepa za Pargo oz. za stari samostan. Sledilo je porivanje po koreninah mimo starega samostana in nato po asfaltu do Parge. Parga leži ob reki Parga in je župnija v občini Guitiriz v provinci Lugo. Poznana je po Campo de Feria.

7.etapa: Parga-Arzua (23.05.)

To je bila ena krajših etap, kjer je najprej  bilo potrebno premagati vzpon do grebena z vetrnicami. Nato je sledilo grebensko kolesarjenje po makadamu mimo travnikov in dolg spust po asfaltu.  Porivanja kolesa ni bilo veliko.  Ker je bila etapa kratka,  je bilo več časa za kulinariko.

8. etapa: Arzua-Santiago de Compostela (24.05.)

Za konec je ostala še najkrajša etapa : 43,8 km po “carretera” . Ta del Camina je vedno poln romarjev, saj se v Arzui združita Camino Frances in Camino del Norte. In tudi skupine romarjev so večje. Tako je kolesarjenje po Caminu   v tem času skoraj nemogoče. Do odcepa za avtocesto je bil promet gost, nato pa je bila cesta prazna.

V predmestju  Santiaga   je potrebna pazljivost zaradi gostote prometa na cesti, v centru pa zaradi velikega števila romarjev. Na koncu sledi še obvezno fotografiranje na trgu pred katedralo. Za  romarje in “bicigrinose” s  poudarkom na duhovnosti pa sledi še  popoldanska maša v katedrali. 

Gastronomija

Skozi hrano lahko spoznavamo lokalno kulturo. Ker je Španija skozi  bogato zgodovimo  zelo prepletena z razlinčimi kulturami , je tako tudi pri hrani.

Španski slovar “pincho” opredeljuje kot “porcijo hrane, postrežene včasih s palčko”. Beseda “pincho” izhaja iz glagola “to pinchar”, kar pomeni “prebosti”. Tapa je običajno le manjša porcija glavne jedi, postrežena v krožniku, ki se je  z jedilnim priborom. Pintxos so majhni prigrizki, ki jih jedo v severni Španiji in so manj znani mednarodno. Ponudijo jih v nabodalih in zobotrebcih. Pintxos se razlikujejo, ker so lahko sestavljeni iz več živil, kot so meso, sveži morski sadeži, olive in paprika. Od vegaterijanskih jedi pa so  mi najbolj okusne Pimientos de Padron 

Več o hrani bo v posebnem blogu in prav tako tudi nasveti za kolesarjenje.