Radstadt

Radstadt je bil naš smučarski cilj za to zimo. Aleš je kot vedno do sedaj pripravil predloge. Nakar smo se prešteli in se odločili za Radstadt. Napoved vremena po Bergfexu je: vse dni oblačno in sobota 22 cm, nedelja 16 cm, ponedeljek 5 cm, torek 5 cm, sreda 0 cm, četrtek 5 cm… Naša koča je bila :Ferienhaus Schober Höggenstraße 42A-5550 Radstadt. Lokacija je bila odlična, 100 m od vlečnice in malo več do gondole. Povezava je bila z Altenmarkt-om in sskibusom do Zauchensee-a. Vmes je bilo tudi nekaj sonca. Difuzna svetloba pa me je zapeljala v sredo v luknjo, tako da sem en dan počival in se v zdravil v termah.

Možic s kolesaom

Možic je 1602 m visok vrh, zahodno od Soriške planine. Na vrha se nahaja star vojaški bunker z železno kupolo na kateri je napisano ime vrha z višino. Z vrha se odprejo lepi pogledi na verigo Spodnjih Bohinjskih gora, Triglav , del Karavank, Ratitovec in Porezen.

 Dostop je iz bohinjske ali škofjeloške smeri. V Bohinjski Bistrici nadaljujemo levo v smeri Soriške planine. Tej cesti nato sledimo do velikega parkirišča v bližini smučarskega centra Soriška planina. Iz Železnikov se peljemo proti Podbrdu, kjer nas oznake za Soriško planino usmerijo na vzpenjajočo cesto. Tej cesti nato sledimo do velikega parkirišča na Bohinjskem sedlu ob vznožju smučišča Soriška planina.

Možic peš

S parkirišča na Bohinjskem sedlu se usmerimo v smeri Litostrojske koče na Soriški planini.
Od koče nadaljujemo po markirani poti naravnost navzgor do razpotja, kjer se pot razcepi : desno proti Možicu, naravnost v smeri Lajnarja. Desno pot sledi cesti (pozimi zasuta), ki nas pripelje do nekdanje kasarne i na Slatnik

Naravnost se pot nekoliko strmeje vzpenja proti sedlu med Lajnarjem na levi in Malim Slatnikom na desni. Nadaljujemo desno (levo Lajnar) v smeri Slatnika po markirani poti, ki preide na primorsko stran grebena . Sledi rahel vzpon po razgledni mulatjeri, nato pa nas pot pripelje na preval med Mali in Veliki Slatnik.

Možic s smučmi

Nad staro vojaško kasarno nadaljujemo rahlo levo, ter nekoliko navzdol (bolj levo vrh Slatnika) po poti, ki se spušča proti manjšemu sedelu in naslednjemu razpotju.
Nadaljujemo naravnost (levo navzdol Šavnik) po stari vojaški mulatjeri vse do vrha Možica,

V tirno avtobusni turi sem bolj sledil uri kot špuri, saj je bila vezana na logistiko javnega transporta. Štartal sem na ŽP Bled-Jezero in v Bohinjski bistrici nadaljeval z avtbusom na Bohinjsko sedlo. Ob vlečnici in nato desno po cesti sem se mimo karavle povzpel na Možica kot je v opisu. Vse je bilo ledeno, vendar so pivo in okusi škofjeloškega zmehčali današnjo trdoto.

Možic s kolesom

Vzpon na Možica spada med srednje zahteven vzpon. Vendar celotna pot zahteva poleg fizične spretnosti še logistično pripravo in poleg špure se je bilo potrebno držati še ure. Z vlakom iz Bleda v Boh. Bistrico, z avtobusom na Soriško planino in sedežičnico na Lajnar. S koloesom sem se spustil na sedlo pod Slatnikom, kjer se pot odcepi za Podbrdo. Nadaljeval sem po mulatijeri na Možica. Z Možica sem se spuszil in nato povzpel na sedlo med Slatnikoma. Nadaljeval sem po cesti od kasarne do vlečnice in nato po smučišču na na žgance s kilsim mlekom. Sledil je spust po sfaltni cesti do odcepa za Orožnovo kočo. Cesta je konča z obračališčem , zato sem se do smučišča Kobla in po travniku spustil v Ravne. Sledil je še spust do ŽP v Boh. Bistrici.

Pohorska kolesarska transverzala – kolesarjenje po STKP

Slovenska turno kolesarska pot (STKP) vodi tudi čez Pohorje. Pot vodi skozi Maribor , vzpon na mariborsko (ruško ) Pohorje in čer ribniško in slovenjegraško Pohorje (Kope). Kolesarska pot čez Pohorje poteka od vzhoda proti zahodu mimo 10 kontrolnih točk in se razteza se med reko Dravo na severu ter Dravsko-Ptujskim poljem na jugu, na zahodu seže do Dravograda in Slovenj Gradca, na vzhodu do Maribora in na jugu do Oplotnice. V dolžino meri približno 50 km, v širino pa 20 km. Glavni greben teče v smeri vzhod-zahod.

Kolesaril sem v smeri zahod – vzhod in sicer od Vuzenice do Gorišnice. Avto sem parkiral na želežniški postaji Maribor Tezno in s kolesom odpeljal do glavnega kolodvora in nato ob 11h30 z vlakom do Vuzenice.

Vuzenica – Ribniška koča

Total distance: 32.05 km
Max elevation: 1539 m
Min elevation: 323 m
Total climbing: 1534 m
Total descent: -356 m

Od ŽP Vuzenica sem odkolesarli do potoka Crkvenica in naprej po Pohorski cesti. Sledil vzpon do vasi Sveti Primož , mimo pohorske kapele , čez Kugel na Sedovnikov vrh do koče Planinc ( kontrolna točka,žig na koči, med tednom zaprta).
Sledi krajši vzpon do spodnje postaje in koče (odprta terasa ) na smučišču Kaštivnik, ki gre na malo Kopo . Nato sledil dolg vzpon po cesti, kjer sem prečkal smučišče Pungart in po smučišču do Grmovškovega doma (kontrolna točka, žig je v koči oz. za pokritem šankom na terasi) .
Od Grrmovškovega doma se pot dviga po smučišču ob vlečnici Sedlo do gornje postaje vlečnice Pungart na Kopah. Nato sem nadaljujeval smernih tablah do Ribniške koče. Pot je speljana po najlepšem delu Pohorja, kjer razgledi segajo do Pece, Uršlje gore in Kamniško Savinjskih Alp. Do Črnega vrha ( 1543 m) je potrebno iti peš po markiranem odcepu desno.

Ribniška koča – Ruška koča

Po bogatem zajtrku ( zaradi skromne večerje ) sem v jutranji modrini sem odkolesaril mimo smučišč in koče Pesnik (zaprta) proti Rogli in koči na Pesku. Del poti do table za pohorske bisere je odnesla voda, je bilo treba narediti obvoz. Naravne mesreče so se dogajale tudi pred tem . Leta 1964 je vetrolom uničil 84 ha gozda in so ga nato obnavljali do 1972. Pri Mašinžagi (Lovrenško pohorje) je bil že čas počitek in štrudel in nato nadaljevanje mimo smučišča proti Osankarici . V koči na Pesku je komaj je bilo zaradi brezplačne polnilnice e-koles vse polno na terasi. sledil je spust do pogorele koče na Osankarici (kontrolna točka) . V muzejskem delu doma je razstava Partizansko Pohorje. Od muzeja je 20 minut hoje do kraja poslednjega taborišča in zadnje bitke Pohorskega bataljona: Pri treh žebljih . 8. aprila 2021 je Dom na Osankarici prizadel požar, zato je muzej do nadaljnega zaprt.

V bližini doma se nahaja Črno jezero. Čeprav je voda prozorna, ima barvo črnila. Šotna barja z jezerci so lepe naravne znamenitosti Pohorja. Od doma vodijo najprej lesene stopnice in nato lepa gozdna pot. Nato sem odkolesaril mimo slapa Šumnik na Areh do Ruške koče. Ker je koča tudi lepa razgledna in izletniška točka je dobra kulinarična izbira in še posebno srnin golaž .

Total distance: 45.53 km
Max elevation: 1508 m
Min elevation: 885 m
Total climbing: 1226 m
Total descent: -1485 m

Ruška koča – Maribor- Zamušani

To je bil en najlepših spustov z 1000 vm. Od Ruške koče sem odkolesaril mimo stolpa mimo Mariborske koče, kjer je tudi kontrolna točka. Do spodnje postaje gondole je lepa makadamska cesta z veliko ovinki. Paziti je bilo treba na kolesarje, ki vozijo v nasprotni smeri. Dolgo sem se nato zadržal na Lentu pri stari trti (kontrolna točka). Čez čas sem nadaljeval čez mestne trge in na Vodole in Stolni vrh. Etapa pelje skozi gorice v Vinske gorice, Sv. trojico (spomenik generalu Maistru), mimo Dupleka v Sakušak (Puhov muzej ). Ker je bil že večer sem po najkrjši poti odkolesaril v Polenšak(kontrolna točka in na železniško postajo Zamušani.

Total distance: 90.29 km
Max elevation: 1250 m
Min elevation: 209 m
Total climbing: 1761 m
Total descent: -2799 m