Severna Španija z bogato zgodovino
Rodica – gorska lepotica
Rodica je 1966 m visoka gorska lepotica v Spodnjih Bohinjskih gorah. Z vrha je lep pogled na Julijske Alpe in Škofjeloško in Cerkljansko hribovje. V zimskem času je zelo priljubljena med turnimi smučarji.
Dostop
Za naseljem Laški Rovt (table TNP) se v levo odcepi cesta, ki vodi proti izhodiščem na Rodico, planino Suho, Šijo, Vogel… in tabornemu prostoru Laški Rovt. Makadamska cesta kmalu preide v gozd kjer se vzpne taborniškega prostora, nato pa se še nekaj kilometrov razmeroma strmo vzpenja. Po nekaj manj kot 6,5 km vožnje po makadamu pridemo poleti do nekoliko večjega križišča, kjer se v desno odcepi cesta proti planini Storeča raven (izhodišče poti na Vogel). Tu nadaljujemo naravnost in po približno 50 m nadaljnje vožnje prispemo do levega ovinka, kjer je izhodišče poti proti planini Suhi. Parkiramo na primernem mestu ob cest. Pozimi pa ob prvem snegu parkiramo ali nadaljujemo po spluženi cesti.
Pozimi posebno priljubljen. dostop je iz Ski hotel Vogel – Rodica, cca 3 h, Ostali dostopi so še:
- Ribčev Laz – Rodica (preko sedla Čez Suho) 4 h 15 min in
- Ribčev Laz – Rodica (čez Lepo Suho) 4h
Turni smuk
Z avtom smo po spluženi zglajeni cesti pririnili 700 nm visoko. Nadaljevali smo na smučeh po zasneženi cesti. Ko smo zavili s ceste na pot je pa bilo puhca vedno več. Potegnjena je bila špura do Suhe . Le eno prečko v strmem delu je bilo lažje brez smuči. Na Suhi je malo pihalo, zato se nismo posončili. Nadaljevali smo peš skozi žleb, kjer je bil sredini pršič, na robu pa pomrznjen sneg. V konti na vrhu žleba je bila ledena skorja. Naslednji vzpon je trd sneg po katerem smo spet peš prišli v dolino pod Rodico. Najprej je bilo spet ledeno, potem pa nekaj napihanega snega, ki se je končal na sedlu med obema Rodicama. Na vrh Rodice smo odšli peš na derezah. Smučanje je bilo v redu. Najboljša je bila smuka skozi žleb in do Suhe ter skozi gozd po pršiču do ceste in še smuk do avta.
Kačji rob
Kačji rob ni tako obiskan kot so pokljuški vrhovi. Čeprav je eden krajših turnosmučarskih ciljev na Pokljuki, pa ob dovolj visoki snežni odeji nudi odlično smuko v zavetju grebena na severni strani . Ker koristim brezplačne avtobusne ture v blejskem in bohinjskem kotu, je prvo ura in nato špura. Ura je bila ravno prav zgodnja, da sem še ujel Ažmija in Marjano, ki sta odhitela proti Debelm vrhu. Na smučišču pod Viševnikom so bile temperature že pomladanske in so omogočale lepo sončenje čisto do Kačjega roba ob lep potegnjeni špuri . Ta se je nadaljevala proti Viševniku, druga pa proti Srenjskemu prevalu. Sam pa sem odsmučal direktno pod greben in ob grebenu proti Kucmanovim kontam. Nižje in v gozdu pa so bile razmere slabše zaradi vse bolj južnega snega.
Lackenspitze 2459m
Je pozimi ob dobrih snežnih in vremeskih razmerah obiskan turnosmučarski cilj.
Strmo vršno pobočje zahteva previdnost in zadnje metre do vrha je treba premagati peš.
Navodila za pot
Pot oz. gaz gre od parkirišča čez travnik rahlo navzgor proti zahodu, dokler ne pridemo do gozdne ceste. Po cesti gremo proti jugu in na naslednjem križišču zavijemo desno (na 1300 m). Od tu po gozdni cesti navzgor v več ovinkih do tik pred Untere Neuwirtsalm. Tu je treba zaviti levo (pri 1.480 m ), potem pa po kolovozu do Metzgerhütte (1740 m). Navzgor skozi redek macesnov gozd proti jugu, nato pa se usmerimo proti jugozahodu na približno 1.900 m (preden pridemo do Wildalmsee) kjer prečkamo ravnino. Nazadnje se po nekoliko bolj strmem pobočju pot dvigne do sedla med Rosskogel in Grubachspitze (cca. 2050 m). Tu zagledamo vrh in tudi potek naše poti. V sedlu je tudi Krauthacklhütte (lovska koča). S sedla zavijemo na pobočju v levo, kolikor je mogoče na isti višini prečkamo do plazovišča z ogromnimi balvani
Na greben med Lackenspitze in Grubachspitze pridete nekoliko vzhodneje pod Lackenspitze. Tu desno (severozahodno), na grebenu ali tik pod, do vrha Lackenspitze. Običajno je ob nekaj skalah prostor še za nekaj smuči. Sedi zelo strma hoja do vrha Lackenspitze (2459 m).
Sledil sem Alešu, ki je imel sled na telefonu in orientacijo že v glavi. Zjutraj ob prihodu je bilo v Twengu -18°C in brez vetra. Kmalu se je na soncu prijetno ogrelo. Imela sva super razmere in po dobrih 3 urah sva pridrsala do grebena 10m pod vrhom. Zadnji metri so bili brez cepina po suhi zmrznjeni travi in ledu adrenalinski, vendar je šlo gor in dol. Smučanje je bilo odlično, pršič razen na ravnini po vršno strmino je bilo malo poledenelo. Je pa bila kar dolga tura – skupaj 6 ur. Čudovita slikovita smučarska tura iz Twenga!
Pot kulturne in tehnične dediščine Žirovnica
Pot kulturne dediščine Žirovnica lahko povežemo še s tehnično dediščino, če obiščemo tehnični muzej Završnica.
Tehnična dediščina
Tehnični muzej Završnica (The Završnica technical museum) , nekoč HE Završnica, je bila prva slovenska javna elektrarna. Graditi so jo pričeli leta 1911 in 25. februarja 1915 je prvič oddala električno energijo v omrežje. Elektrarna je neprekinjeno delovala 90 let. Po njeni zaustavitvi so objekt in naprave obnovile in kot spomenik tehniške kulture. Vlogo proizvodnje električne energije je prevzela Hidroelektrarna Moste, prva elektrarna na reki Savi, ki izkorišča tudi vodno zajetje nekdanje HE Završnica. Ogled obeh elektrarn je mogoč v spremstvu strokovnega vodnika
Mi smo se povzpeli do vodostana nad Žirovnico. Skozi tunel, ki je v višini vodostana, smo se sprehodili še na drugo stran grebena Rebro nad dolino Završnice.
Vodostan v Rebru nad Žirovnico z zanimivim in od daleč opaznim pročeljem, je bil zgrajen leta 1914 za oskrbo HE Završnica in kasneje HE Moste. V 16 metrov visok železobetonski vodni zadrževalnik voda priteka iz jezera v Završnici in odteka po 900 m dolgi cevi v strojnico elektrarne. Vodostan je odlična razgledna točka.
Od vodostana se odcepi levo pot do tunela ki pelje na drugo stran grebena nad Završnico. Lepa razgledna točka je tudi skala Gadova peč ob poti na sv. Lovrenc. Nudi lep razgled na omenjene vasi in na hribe Mežakljo, Hom in Vrše nad Blejsko Dobravo (na drugi strani avtoceste). Nad Gadovo pečjo je pot na greben Rebro, od koder se lahko spustimo v Završnico ali pa nadaljujemo desno po grebenu na Brin.
Pot levo po grebenu v smeri vodostana je grebenska pot in je zelo izpostavljena, ni zavarovana in je delno plezalna. Nad vodostanom sem se spustil na pot, ki gre proti tunelu, zavil levo proti vodostanu in po stopnicah do travnikov. Tu sem zavil levo na pot čez travnike in se spustil v Selo. Na glavni cesti sem nadaljeval mimo šole po smernih tablah čez Zabreznico in Breznico proti spominskemu čebelnjaku Antona Janše. Potem smo se še sprehodili v Doslovče in se vrnili čez polje.
Kulturna dediščina
Pot kulturne dediščine Žirovnica je tematska pot, ki povezuje kulturno-zgodovinske spomenike v vaseh pod Stolom: Vrba ( Prešernova rojstna hiša), Žirovnica (rojstna hiša Matije Čopa ) , Breznica (spominski čebelnjak Antona Janše) , Doslovče (rojstna hiša pisatelja Frana Saleškega Finžgarja), in Rodine (rojstna hiša pisatelja Janeza Jalna ).
Radstadt
Radstadt je bil naš smučarski cilj za to zimo. Aleš je kot vedno do sedaj pripravil predloge. Nakar smo se prešteli in se odločili za Radstadt. Napoved vremena po Bergfexu je: vse dni oblačno in sobota 22 cm, nedelja 16 cm, ponedeljek 5 cm, torek 5 cm, sreda 0 cm, četrtek 5 cm… Naša koča je bila :Ferienhaus Schober Höggenstraße 42A-5550 Radstadt. Lokacija je bila odlična, 100 m od vlečnice in malo več do gondole. Povezava je bila z Altenmarkt-om in sskibusom do Zauchensee-a. Vmes je bilo tudi nekaj sonca. Difuzna svetloba pa me je zapeljala v sredo v luknjo, tako da sem en dan počival in se v zdravil v termah.
Možic s kolesaom
Možic je 1602 m visok vrh, zahodno od Soriške planine. Na vrha se nahaja star vojaški bunker z železno kupolo na kateri je napisano ime vrha z višino. Z vrha se odprejo lepi pogledi na verigo Spodnjih Bohinjskih gora, Triglav , del Karavank, Ratitovec in Porezen.
Dostop je iz bohinjske ali škofjeloške smeri. V Bohinjski Bistrici nadaljujemo levo v smeri Soriške planine. Tej cesti nato sledimo do velikega parkirišča v bližini smučarskega centra Soriška planina. Iz Železnikov se peljemo proti Podbrdu, kjer nas oznake za Soriško planino usmerijo na vzpenjajočo cesto. Tej cesti nato sledimo do velikega parkirišča na Bohinjskem sedlu ob vznožju smučišča Soriška planina.
Možic peš
S parkirišča na Bohinjskem sedlu se usmerimo v smeri Litostrojske koče na Soriški planini.
Od koče nadaljujemo po markirani poti naravnost navzgor do razpotja, kjer se pot razcepi : desno proti Možicu, naravnost v smeri Lajnarja. Desno pot sledi cesti (pozimi zasuta), ki nas pripelje do nekdanje kasarne i na Slatnik
Naravnost se pot nekoliko strmeje vzpenja proti sedlu med Lajnarjem na levi in Malim Slatnikom na desni. Nadaljujemo desno (levo Lajnar) v smeri Slatnika po markirani poti, ki preide na primorsko stran grebena . Sledi rahel vzpon po razgledni mulatjeri, nato pa nas pot pripelje na preval med Mali in Veliki Slatnik.
Možic s smučmi
Nad staro vojaško kasarno nadaljujemo rahlo levo, ter nekoliko navzdol (bolj levo vrh Slatnika) po poti, ki se spušča proti manjšemu sedelu in naslednjemu razpotju.
Nadaljujemo naravnost (levo navzdol Šavnik) po stari vojaški mulatjeri vse do vrha Možica,
V tirno avtobusni turi sem bolj sledil uri kot špuri, saj je bila vezana na logistiko javnega transporta. Štartal sem na ŽP Bled-Jezero in v Bohinjski bistrici nadaljeval z avtbusom na Bohinjsko sedlo. Ob vlečnici in nato desno po cesti sem se mimo karavle povzpel na Možica kot je v opisu. Vse je bilo ledeno, vendar so pivo in okusi škofjeloškega zmehčali današnjo trdoto.
Možic s kolesom
Vzpon na Možica spada med srednje zahteven vzpon. Vendar celotna pot zahteva poleg fizične spretnosti še logistično pripravo in poleg špure se je bilo potrebno držati še ure. Z vlakom iz Bleda v Boh. Bistrico, z avtobusom na Soriško planino in sedežičnico na Lajnar. S koloesom sem se spustil na sedlo pod Slatnikom, kjer se pot odcepi za Podbrdo. Nadaljeval sem po mulatijeri na Možica. Z Možica sem se spuszil in nato povzpel na sedlo med Slatnikoma. Nadaljeval sem po cesti od kasarne do vlečnice in nato po smučišču na na žgance s kilsim mlekom. Sledil je spust po sfaltni cesti do odcepa za Orožnovo kočo. Cesta je konča z obračališčem , zato sem se do smučišča Kobla in po travniku spustil v Ravne. Sledil je še spust do ŽP v Boh. Bistrici.
Pohorska kolesarska transverzala – kolesarjenje po STKP
Slovenska turno kolesarska pot (STKP) vodi tudi čez Pohorje. Pot vodi skozi Maribor , vzpon na mariborsko (ruško ) Pohorje in čer ribniško in slovenjegraško Pohorje (Kope). Kolesarska pot čez Pohorje poteka od vzhoda proti zahodu mimo 10 kontrolnih točk in se razteza se med reko Dravo na severu ter Dravsko-Ptujskim poljem na jugu, na zahodu seže do Dravograda in Slovenj Gradca, na vzhodu do Maribora in na jugu do Oplotnice. V dolžino meri približno 50 km, v širino pa 20 km. Glavni greben teče v smeri vzhod-zahod.
Kolesaril sem v smeri zahod – vzhod in sicer od Vuzenice do Gorišnice. Avto sem parkiral na želežniški postaji Maribor Tezno in s kolesom odpeljal do glavnega kolodvora in nato ob 11h30 z vlakom do Vuzenice.
Vuzenica – Ribniška koča
Total distance: 32.05 km
Max elevation: 1539 m
Min elevation: 323 m
Total climbing: 1534 m
Total descent: -356 m
Max elevation: 1539 m
Min elevation: 323 m
Total climbing: 1534 m
Total descent: -356 m
Od ŽP Vuzenica sem odkolesarli do potoka Crkvenica in naprej po Pohorski cesti. Sledil vzpon do vasi Sveti Primož , mimo pohorske kapele , čez Kugel na Sedovnikov vrh do koče Planinc ( kontrolna točka,žig na koči, med tednom zaprta).
Sledi krajši vzpon do spodnje postaje in koče (odprta terasa ) na smučišču Kaštivnik, ki gre na malo Kopo . Nato sledil dolg vzpon po cesti, kjer sem prečkal smučišče Pungart in po smučišču do Grmovškovega doma (kontrolna točka, žig je v koči oz. za pokritem šankom na terasi) .
Od Grrmovškovega doma se pot dviga po smučišču ob vlečnici Sedlo do gornje postaje vlečnice Pungart na Kopah. Nato sem nadaljujeval smernih tablah do Ribniške koče. Pot je speljana po najlepšem delu Pohorja, kjer razgledi segajo do Pece, Uršlje gore in Kamniško Savinjskih Alp. Do Črnega vrha ( 1543 m) je potrebno iti peš po markiranem odcepu desno.
Ribniška koča – Ruška koča
Po bogatem zajtrku ( zaradi skromne večerje ) sem v jutranji modrini sem odkolesaril mimo smučišč in koče Pesnik (zaprta) proti Rogli in koči na Pesku. Del poti do table za pohorske bisere je odnesla voda, je bilo treba narediti obvoz. Naravne mesreče so se dogajale tudi pred tem . Leta 1964 je vetrolom uničil 84 ha gozda in so ga nato obnavljali do 1972. Pri Mašinžagi (Lovrenško pohorje) je bil že čas počitek in štrudel in nato nadaljevanje mimo smučišča proti Osankarici . V koči na Pesku je komaj je bilo zaradi brezplačne polnilnice e-koles vse polno na terasi. sledil je spust do pogorele koče na Osankarici (kontrolna točka) . V muzejskem delu doma je razstava Partizansko Pohorje. Od muzeja je 20 minut hoje do kraja poslednjega taborišča in zadnje bitke Pohorskega bataljona: Pri treh žebljih . 8. aprila 2021 je Dom na Osankarici prizadel požar, zato je muzej do nadaljnega zaprt.
V bližini doma se nahaja Črno jezero. Čeprav je voda prozorna, ima barvo črnila. Šotna barja z jezerci so lepe naravne znamenitosti Pohorja. Od doma vodijo najprej lesene stopnice in nato lepa gozdna pot. Nato sem odkolesaril mimo slapa Šumnik na Areh do Ruške koče. Ker je koča tudi lepa razgledna in izletniška točka je dobra kulinarična izbira in še posebno srnin golaž .
Total distance: 45.53 km
Max elevation: 1508 m
Min elevation: 885 m
Total climbing: 1226 m
Total descent: -1485 m
Max elevation: 1508 m
Min elevation: 885 m
Total climbing: 1226 m
Total descent: -1485 m
Ruška koča – Maribor- Zamušani
To je bil en najlepših spustov z 1000 vm. Od Ruške koče sem odkolesaril mimo stolpa mimo Mariborske koče, kjer je tudi kontrolna točka. Do spodnje postaje gondole je lepa makadamska cesta z veliko ovinki. Paziti je bilo treba na kolesarje, ki vozijo v nasprotni smeri. Dolgo sem se nato zadržal na Lentu pri stari trti (kontrolna točka). Čez čas sem nadaljeval čez mestne trge in na Vodole in Stolni vrh. Etapa pelje skozi gorice v Vinske gorice, Sv. trojico (spomenik generalu Maistru), mimo Dupleka v Sakušak (Puhov muzej ). Ker je bil že večer sem po najkrjši poti odkolesaril v Polenšak(kontrolna točka in na železniško postajo Zamušani.
Total distance: 90.29 km
Max elevation: 1250 m
Min elevation: 209 m
Total climbing: 1761 m
Total descent: -2799 m
Max elevation: 1250 m
Min elevation: 209 m
Total climbing: 1761 m
Total descent: -2799 m
Vogel
Je 1923 m visok vrh nad smučarskim centrom Vogel v Spodnjih Bohinjskih gorah.. Vrhovi v okolici so : Orlove glave, Šija, Rodica, Debeli vrh, ki so tudi turno smučarsko zanimivi. Šija se nahaja nad zadnjo postajo Plato . Z vrha je lep pogled na sosednje vrhovev isti gorski verigi : Rodico, Šija in Vogel. Pod vrhovi pa so planina Zadnji Vogel, planina Suha, Konta, itd.
Šija je 1880 m visok razgledni vrh. Pozimi pa je v zelo dobrih razmerah tudi turno smučarski cilj.
Je 1800 m visok vrh, ki se nahaja v neposredni bližini zgornje postaje sedežnice Šija. Z vrha, je v lepem vremenu lep razgled na Rodico, Šijo, Vogel, greben Špičja, Triglav in del Karavank
V zelo dobrih razmerah sem odsmučal čez rob proti Voglarskemu Skakavcu in pod njim na pisto. Nadaljeval sem mimo planine Zadnji Vogel v Žagarjev graben. Mraz in veter tudi čez opoldne nista popustila. Tako da je sneg ostal pomrznjen, rahla skorja pa ni ovirala smuke. Na strmih delih je bilo nekaj kratkih pomrznjenih plazov. Pred tem sem se še enkrat povzpel na Zavtar za en posnetek brez megle.
Zavtar je 1750 m visok vrh nad Kratkimi plazi. Z gondolo in sedežnico sem se zapeljal do Orlovih glav , odsmučal v Konto in se povzpel na Kratke plaze in od tu na prvi cilj, Zavtar. Odsmučal sem do planine Suha in oddrsal nazaj mimo Kratkega plaza do zgornje postaje Plato,. Sledil je lep spust po speglani progi mimo planine Zadnji vogel in po Žagarjevem grabnu do spodnje postaje. Žagar je bil uradno zaprt, proga pa je steptana, vendar je ne urejajo ( snežne kepe na progi). Spust in vse skupaj je bilo več kot je bila vredna karta.
Kačji rob
Je eden od grebenov Viševnika v smeri vzhod. Kačji rob poleti omogoča prehod skozi ruševje v visokogorski svet. Pozimi z visoko snežno odejo pa eden krajših turnosmučarskih ciljev na Pokljuki. V dobrih snežnih razmerah se turno smučarska gaz usmeri desno pred zadnjo strmino grape pod Zlatimi vodami v vedno redkejši macesnov gozd.
Tokrat se ni , tako da sem gazil nekaj deset metrov do uhojene gazi . V dobrih razmerah nas gaz pripelje na rob, ki nam ponuja lepe razglede na Mali in Veliki Selišnik, Debeli vrh, Mali Draški vrh, Mrežce in pokljuško planoto. Tokrat me je pripeljala pod rob, kjer so predhodniki obrnili. Sam sem nadaljeval nekaj deset metro višje do zadnje smreke, ki je še nudila nekaj zavetja. Z vrhnjega roba je veter odnesel sneg zato sem odsmučal malo nižje do roba s pogledom na omenjene vrhove. Vse nižje pa so bile razmere vse boljše in boljše.