Vajnež

Vajnež je najvišji vrh Belščice, pogorja, ki se nahaja zahodno od bolj znanega Stola.  Z vrha na katerem stoji križ ter slovenska in avstrijska vpisna skrinjica je lep pogled proti grebenu Karavank in Julijskim Alpam ter v daljavi Visokim Turam. Pozimi je tudi priljubljena smučarska tura Slovencev in Avstrijcev. Pozimi je nevarnost plazov na strmih pobočjih. S pametno izbiro poti se da izognit vsem strmim pobočjem. Pristop iz avstrijske smeri je Po Široki riži iz Medvedjega dola. Medvedji dol (Bärental) si vsekakor zasluži svoje ime, saj so smučarji že naleteli na medvedove sledi. Odsmuča se v smeri vzpona. Z naše strani je poleti več smeri dostopa, pozimi pa čez Medji dol ali planino Stamare.

Parkirali smo pod domom Trilobit na Javorniškem rovtu, kjer med tednom ni zasedeno od turnih smučarje. Od doma je bila lepa smučina čez planino Stamare. Naprej preko Hrašenske planine je lahek vzpon , ki bi skoraj v vsakih razmerah moral biti varen. Še najbolj strm je gozd nad Planino Stamare,.
Pod Malim vrhom nadaljujemo pod grebenom naprej na Vajnež . Na vrhu je mednarodna zasedba
Avstrijcev in Slovencev. Odsmučalismo v idealnih razmerah še malo nižje od bivaka in nataknili pse na smuči in se vzpeli proti Kamnitnikuu. Potem pa smo smučali malo bolj vzhodno od smeri vzpona po redko poraščenem pobočju. Nad planino Stamare smo našli po gozdu kar lepe prehode in prismučali do izhodišča.

Velika Mojstrovka

Cesta na Vršič je lepo prevozna in ob toplih dnevih se tudi kolesarji pripeljejo do prelaza. Ker smo šli na Veliko Mojstrovko iz Drevesnice smo se zapeljali čez prelaz. Ker nismo bili zgodji smo smo zato bili na vrhu sami. Pozna ura se je seveda poznala na snegu. Za gor je bil ravno ta prav. Za dol pa malo bolj moker pa se je vseeno dalo dobro smučati.

Komna

Teden se je začel z dežjem v ponedeljek, ki je v torek ponoči prešel v sneg. V Savici ga je zapadlo 10 cm, na Komni pri domu pa do 40cm.. Popoldne se nam nameravam glavnini, ki se je v ponedeljek na Komno odpravila še v dežju. V torek pa so se zbudili na zasneženi Komni. Smuči sem imel že na Komni, tako da sem hitro napredoval. Gazim po poti, ki me pripelje do 48 serpentine, s katere se odpre lep razgled na Bohinjsko jezero. Tu pot preide v dolino imenovano Pekel, kjer se se srečam z Alešem in Andrejem, ki prineseta smuči in pancarje in se skupaj vrnemo na Komno.

Naslednji dan odločimo se za Lanževico. Do Turški vratc je že narejena špura. Pod sedlom med Lanževico in Vrhom nad Gracijo previdno potegnemo smučino. Svež sneg se je sprijel s podlago in se nič ne plazi. Nad sedlom je malo spihane in ledene prečke. Na vrhu pa nas razveselijo razgledi daleč naokoli. Mrzel veter nas ne pusti pri miru. Je pa zato toliko bolj smučanje uživaško. Ustavimo se šele v najnižji konti na Lepi Komni. Ker je lepo se vzpnemo še proti Srednjemu vrhu in iz predvrha odsmučamo do Planine Na Kraju in se sprehodimo nazaj do Doma na Komni.

Naslednji dan se odpravimo po Graciji in v Dolnike. Polovica ekipe že prej zavije proti Govnjaču, polovica pa naredi malo večji krog pod Bogatinom in Mahavščkom. Sonce je že načelo sneg. Pršič je ostal le v osojnih legah. Drugje je pa napihan, skorjast ali že moker pršič. Da ni čisto varno se pokaže v žlebu nad Planino Govnjač, kjer sprožimo plazove. Po mokrem snegu se vzpnemo na greben pod Izpico in odsmučamo še nekaj lepih zavojev po pršiču do dolinice pod Domom na Komni. Popoldne z Mojco odsmučava do pekla in odkorakava do Savice.