Po nekajletnem pričakovanju in pripravah je dozorela želja po smučanju na vulkanih v Čilu.
Čile je država v južni Ameriki z več kot 5000km morske obale, ki meji na pacifiški ocean. Jezik je južnoameriška španščina.

Seznam tur, opise in sledi je odlično pripravil Aleš že pred časom ali več:
Ture – opis
Več opisov, sledi, kart, itd. pa je na spletu:
karte, gps track, karte in opisi, razmere vulkani, gps track, karte in opisi, kamere čile

Mišo pa se je specializiral za rezervacije: od avta do prenočišč in accounting managerja za vodenje stroškov.

Letalske karte smo rezervirali že spomladi 2016 za sredino avgusta. Za osvajanje vulkanov smo si rezervirali čas od 16. avgusta do 3. oktobra z nekaj dnevi rezerve.
Z avtom smo se zapeljali zjutraj v Benetke, kjer smo parkirali na najcenejšem parkirišču. Vreme je bilo še poletno in smo lahko naredili nekaj fotografij z vozički polnimi z opremo na poti v letališko zgradbo.

Polet je bil iz Benetk ob zgodnji popoldanski uri do Madrida in pozni popoldanski do Santiaga.

V soboto zjutraj smo pristali v Santiagu.

Na letališču smo prevzeli rentacar in se še isti dan odpeljali 320 km proti jugu do vasi Panamavida.

Za Nissan Xtrail smo plačali ~ €1400 in za kavcija ~€2000. Večjih težav z njim razen eno flikanje gume (nekaj evrov) in počena zgornja plast prednjega stekla nismo imeli. Počeno steklo nam na koncu niso zaračunali ( avto je bil videti že amortiziran).
Presenetili so nas varnostniki na parkingu s pumpo in restavracijo ob cesti “Via Americana” .
Osvajanje vulkanov smo začeli na severu in čeprav so se vulkani upirali na vse načine, smo jih suvereno osvojili. Najprej so na poti v Panamavido Alešu vzeli bančno kartico. So pa nam za independence day podarili 3 steklenice vina tinto reserva pri don Alejandro.


18.09.2016
Naš prvi cilj je bil El Hito, 3109 m . (GPX) V nedeljo smo imeli nadaljnjih 140 km do jezera Maule na prelazu tik pred čilsko-argentinsko mejo. Čim smo stopili iz avta so nas preplavili enkratni razgledi: na eni strani laguna Maule in na drugi zasneženi vulkanski vrhovi. Razen Aleša in Barbare sva bila midva z Mišotom precej zdelana (višina, vročina in kratke priprave). Vsi pa smo imeli velikanske cokle, ki se jih nismo znebili do trde izravnave pod vrhom. Zato sta vrh dosegla Barbara z Alešem, Boris je obrnil malo prej, Mišo pa še 200 m nižje. Smo pa zato imeli vreme in razmere za smuko več kot idealne.

V nedeljo smo razmeroma pozno zaključili s turnim smukom in hitro preračunali, da nimamo več dovolj časa za 360 km vožnje proti jugu do vulkana Chillan, ki je bil načeloma naš naslednji cilj. Ob jezeru smo srečali skupino lokalcev, ki so se šli variantno smučanje (za vzpon so uporabljali snežne sani) in sklenili, da bomo še en dan ostali tukaj in izvedli turo po njihovih sledeh.

Najprej smo se morali spustiti v dolino in prvo prenočišče, ki smo ga našli, je bil kar naš stari znanec Don Alejandro v kraju Panimavida. Naslednje jutro smo se odpravili nazaj na prelaz.

Za cilj smo izbrali greben nad cesto in ga poimenovali kota 2711 nad jezerom Maule.
Vzpon je ponovno minil v znamenju cokel. Vrh je bil dejansko 100 m nižji kot so nam prejšnji dan povedali lokalci in smo bili gor prej kot smo pričakovali.

Smo bili pa zato nagrajeni z dvema čudovitima grapcama, v katerih smo imeli še pršič.

Potem pa samo še uživancija do avta.

Zvečer smo spoznali, da je še dobro, da smo bili na tako kratki turi, saj smo se do naslednjega izhodišča pripeljali že v temi.
lodge las trancas
Pred tem so nas pred Chillan-om zaustavili karabinerji. Alkohol v kabini avtomobila je v Čilu strogo prepovedan so me opozorili, ko sem prznal, da je pločevinki pivo. Na srečo piva na zadnjih sedežih niso popisali. Vulkani so nas potem na poti v Chillan zapeljali še do hotela s 5 srčki, ki sem jih je zadnji čas opazil in opozoril Mišota, ki je sedel za volanom.

Naslednja vulkana: Chillen Nuevo (3186 m) in Vieho poleg lepo belega Nevados de Chillen nista vzbujala veliko
upanja za smučanje. Zato je bil pa večer bolj zabaven. Ob prihodu v hostal v Thermas sta naju sprejela dva klovna na trampolinu. Tudi zvečer sta bila zabavna: prvi je steklenico vina hotel odpreti z lesnim vijakom in kladivom, drugi pa je Mišotu serviral kuhano breskev v sladki koruzi, medtem ko se je prvi ukvarjal z bebe-jem.

20.09.2016
Nevados bi bil predolg zalogaj, zato smo zjutraj po zaprtem smučišču zakorakali po blatnem vulkanskem pepelu proti

Chillen Nuevo in po 100 m višincev uspeli priti do snega na smučarski progi. V bistvu gre smer do vrha smučišča za oba vilkana po istem smučišču. Po 650 m vzpona smo prišli na vrh smučišča in med sivino vulkanov se je prikazala tudi bolj svetla zasnežena dolinica do sedla med starim in novim vulkanom. Zagrizli smo v strmino in obšli kadeče

razpoke, ki so pred nekaj meseci natrosile siv pepel. Mišo je s preudarnim tempom premagal dve tretjini vzpona. Pri tem ga je vzpodbujal Pero (pes), ki je mimogrede še skočil mimo mene do Barbare in Aleša in tako do pri prvih kadečih razpok.

Aleš in Barbara sta pohitela nad sedlo in po temno sivem snegu prišla do vrha in skoraj do roba kraterja na smučeh, ko sem sam prišel do sedla pod vznožjem. Zadnjih 15 m pa sta šla peš po 20 cm blatnem vulkanskem pepelu na


snežni podlagi. Na vrhu so ju zadržali lepi pogledi na krater in nedolžen dim, ki se je vil iz nasprotnega roba. V ozadju se je dvigal bel Nevados de Chillan. Navzdol jima je šlo najprej počasi po temno sivem snegu, potem

pa vedno lepše. Kar vztrajno sem jima sledil in srečali smo se nad sedlom. Tu sta počakala, da osvojim vrh, potem pa smo vsi odjodlali po pomladanskem firnu in na koncu še po zratrakirani progi skoraj do avta.

Naslednji dan smo porabili za 500 km vožnje proti jugu do province Osorno, saj je bila vremenska napoved za naslednje dni lepša za jug. Osorno namreč sodi že v severno Patagonijo, kjer je vreme najbolj nepredvidljivo in tudi ob lepem vremenu lahko nagaja močan veter.
22.09.2016
Naš naslednji cilj je bil vulkan Casablanca, 1990 m.Gpx Čeprav je izgledal na pogled najlažji se je izkazal za najtežji pristop.
Ko smo se pripeljali na smučišče Antillanca, ki leži ob njegovem vznožju, smo bili kar precej poparjeni, ko so

nam povedali, da je zaradi močnega vetra vzpon na Casablanco prepovedan oziroma, da mora naš vzpon odobriti CONAF

(gorska žandarmerija ali nekaj takega). Kar kako uro smo izgubili, preden se je od nekod pojavil odgovorni in še nekaj časa za prepričevanje (med drugim smo mu morali pokazati dereze in cepine, Boris pa mu je dokazoval našo izkušenost s svojo izkaznico Alpenvereina…), da nas je spustil gor. Potem smo se morali še registrirati na Informacijah in istočasno zbarantati ceno za eno vožnjo s sedežnico (najprej so nam hoteli računati kar dnevne karte).

Vzpon je sprva res potekal po precej trdem snegu, a ko smo po prvi strmini dosegli dolgo sleme, ki vodi do Casablance, smo prišli na severna (prisojna) pobočja, pa še veter se je precej umiril, tako da je bil sneg lepo omehčan. Omenjeno sleme precej valovi in vodi daleč naokrog, tako da kar nekaj časa porabili, preden smo se zagrizli v vršno pobočje Casablance, po katerem smo bili razmeroma hitro na vrhu. Tu smo srečali nekaj lokalcev in

ameriški par, ki se je naslednje leto odpravljal v Evropo in Slovenijo. In res smo se srečali letos (2017) na pikniku TK Gora.

Perfekten srenec nam je omogočil odlično smuko, le po slemenu smo morali opraviti dva krajša vzpona s smučmi na ramah. Potem pa je sledil še zaključni spust do smučišča in pivo na toplem sončku terase restavracije ob vznožju žičnic.

Na poti v proti Osornu so nam ponagajali vulkani in nam preluknjali zadnjo gumo. Na srečo je bila rezerva v redu, čeprav pod vso našo opremo

Pri kmetu, kjer smo prespali, je bilo kot v zimski sobi in še svoj whisky smo morali piti, saj razen domače hrane in pijače (jagodni sok) drugega ni imel.

23.09.2016
Naš najjužnejši cilj, Osorno, 2662 m, se je izkazal z najboljšim snegom v tej sezoni in najbolj prijaznimi žičničarji, ki so pohvalili Kranjsko goro in Mišota, ki je edini imel elanke.

Med jutranjo vožnjo do vulkana smo ugotovili, da je smučišče na jugu in ne na severovzhodu. To je malo zmanjšalo naše upanje na dobre razmere, saj na tej strani ekvatorja južne flanke pomenijo trd sneg.

Smučišče na katerem smo začeli turo je še samevalo.

Vzpeli smo se ob prvi sedežnici po progi brez snega. Na drugi sedežnici so nas pa žičničarji sami povabili, da naj se peljemo z žičnico, kot da hodimo peš in tako pridobili 350 m višine. Prijazni žičničar nam je razložil vse o vzponu in kljub temu, da je napovedal trd sneg, zagotovil, da bo današnji dan idealen.
In smo šli na začetku na psih, potem pa z derezami.

Sneg je bil trd, super za hojo z derezami, ni pa bil navdušujoč za smučanje. Barbara pravi, da ni bilo tako zelo strmo, ampak bi pa bilo hudo, če bi kdo zdrsnil. Ker ni bilo nič vetra in nobenega oblačka, se je sneg počasi začel mehčati.

Aleš je malo potegnil in tudi po bolj strmem zadnjem delu je po vedno mehkejšem snegu šlo hitro. Zadnja ovira je bil ledeni obroč pod vrhom, ki se je pa izkazal za lažjega kot je bilo videti.

Še posebej, ker je sledil stopinjam čilsko-švicarske naveze petih pešcev. Na vrhu vulkana brez kraterja, so se odprli fantastični razgledi.

Hitro je sestopil do smuči, ki so ga čakale pod ledenim obročem.

Odsmučal je po res najboljšem firnu do preostale trojice, potem smo pa skupno odvriskali do konca snega.

Vmes nam je domačin na smučah potrdil, da so današnje razmere najboljše v celi letošnji sezoni.

Jaz in Barbara sva se dala odpeljati s sedežnico, Aleš in Mišo pa sta pošteno odpešačila in naju seveda tudi prehitela.

Za nagrado smo pa vsi zaslužili po eno drago, malo čilensko pivo (plus enega za Juana).

Iz Osorna smu se zapeljali v Triwe hostal, kjer smo prespali. Žal so že za naslednji teden reklamirali Oktoberfest, tako da smo se samo sprehodili do jezera. Za večerjo je gospodinja šla v sosednjo vas po meso, ki je najboljše v teh krajih. Smo pa morali piti našo reservo, ki smo jo vozili v prtljažniku še od don Alejandra.

25.09.2016
Včeraj smo se začeli vračati proti severu in naš naslednji cilj je bil vulkan Villarrica 2847 m, nad mestecem Pucon.

Je eden najbolj obiskanih vulkanov v Južni Ameriki. Lani marca je zadnjič bruhal in do letošnjega julija je bilo področje okoli njega zaprto.

Čeprav se iz kraterja še vedno vije vulkanski dim, je ob ugodnem vetru vzpon nanj, razen zgornje strmine, nezahteven. Veter je odnašal vulkanski dim stran od nas in vzpon po severni flanki je pomenil mehak popolnoma predelan sneg.

Zjutraj smo plačali okoli 13,5 EUR na osebo za eno vožnjo in nismo vedeli, da to pomeni le prvo sedežnico, ki sploh pripelje do snega in premaga le okoli 200 višincev.

Najvišja sedežnica najbrž ne dela že od lanskega izbruha vulkana, pa tudi na nobeno drugo (saj so le 3 obratovale – za vso je dnevna karta okoli 40 EUR…) nas niso spustili, kar nam je precej podaljšalo vzpon. Kljub temu smo dokaj hitro napredovali do vršne strmine, ki jo je bilo enostavneje premagati peš na derezah.



Pogled na krater vulkana in siv dim iz njega je bil veličasten, prav z roba kraterja pa je bilo videti tudi rdeče žarečo lavo na dnu kraterja.

Ker nam dim in strupeni plin nista posebej »ugajala« (vodniške naveze so imele celo plinske maske), smo se hitro pripravili za spust, smučanje je bilo ponovno eno samo uživanje po prostranih snežiščih in po krasnem spomladanskem srencu vse do piva na terasi smučišča.

Nato smo se iz Osorna zapeljali v Caracautin. Med potjo so nas napadli vulkani s kamni in zadeli prednjo šipo, na srečo so prebili samo zgornjo plast. Nastanili smo se v Andenroses pri Hansu in Danieli. Na vrsti sta bila se zadnja vulkana: Lonquimay, 2865 m in Llaima, 3125 m.

27.09.2016
Pri vzponu na Lonquimay, 2865 m, so nas čilenski žičničarji prijetno presenetili. V nasprotju z Villarrico, kjer je bila najvišja žičnica prepuščena propadu, je bila na smučišču Corralco celo ena vlečnica več kot je napovedoval vodnik in z njo smo se lahko potegnili kar slabih 500 m pod vrh vulkana. To je bila tudi naša prva tura z malo bolj koprenastim vremenom – kar je bilo po svoje dobro, saj sneg ponoči ni pomrznil in smo se po vzhodnem grebenu enostavno vzpenjali (v trdem ali ledenem bi bila zaradi izpostavljenosti povsem druga pesem).



Mišo in Barbara sta se zadovoljila z vrhom, Boris in Aleš pa sta odsmučala še v krater in naredila dodatnih 150 višincev. Sta pa Boris in Aleš morala bolj potruditi iz ledenega kraterja brez derez, ki so se sušile na robu kraterja.

Smuka je bila tako kot na vseh čilskih turah doslej odlična.




V Andenroses je za apres ski zabavo skrbel mladi hotdog-pero in skakal okoli Mišotovih smuči.

Med tem so mi skrili tablico v poušter, ampak je Hans to takoj uredil s čistilko. Hans se je izkazal tudi z rojstno dnevno torto za Mišota z malimi vulkančki.


28.09.2016
Na koncu pa še za posladek Llaima, 3125 m visok aktiven vulkan. Najbolj pravi vulkan, najlepši in menda najbolj aktiven. Za prvi dve trditvi smo se prepričali, za tretjo pa samo iz opozoril in semaforjev za nevarnost. Iz našega prenočišča pri prijaznem Hansu smo do izhodišča rabili dobro uro vožnje, večinoma po makadamu. Opis obljubljal osem ur dolgo turo.

Začetek je bil previden po vulkanski cesti. Pogled na vulkan je bil več kot lep, manj navdušeni smo bili nad začetkom snega, ki se je belil visoko nad aravkarijami.

S smučmi na nahrbtniku smo se zagrizli preko polja lave. Vmes smo morali rešiti problem globoke struge, ki je ostala za izbruhom lave.

Po dobri uri smo skozi gozda aravkarij prišli do snega.

In potem je bilo vedno lepše. Sneg idealen za vzpon. Šlo je po dolinicah, bolj in manj strmih pobočjih.


Ker nam je dostop veliko časa, je izgledalo, da bomo vrhu samo pomahali.

Zadnjih 900 m je strmih, zato smo nadaljevali na derezah. In šlo je direktno navzgor ob grebenu. Ker smo bili vztrajni, je bil vrh vedno bližji.

Kljub dogovoru, kdaj obrnemo, naju je z Alešem odneslo do vrha, Barbara pa naju je počakala 500 m pod vrhom. Na vrhu je bilo treba še 30 m do roba kraterja, med žveplenimi fumarolami.

V kraterju se je pošteno kadilo, a je k sreči veter odnašal žveplene hlape.

Razgledi so bili fantastični na vse naše osvojene vulkane. Sneg je bil že predelan in 40 stopinj naklona in široko pobočje je bil en sam užitek.

Kmalu sva bila pri Barbari, potem pa še užitkarsko smučanje po dolinicah do gozda aravkarij.



Sledilo je še pešačenje in prerivanje skozi aravkarijev gozd, pa prečenje polja lave.

Ampak ko smo pogledali nazaj, so nam šla usta do ušes.

Tole je bil res najboljši smuk tako zaradi 2000 m vzpona kot 1650 smučanja in kičasto lepega okolja.

Ker so nam bili vulkani z vremenom naklonjeni, smo si ogledali še pacifiško obalo od Costitucion-a do Valparais-a in Vin del Mar-a.

En Chile mejor: Barbara, Mišo, Aleš, Boris